O nizkih standardih in grenki resnici

Premier Pahor je v petek na konferenci o študentskih vprašanjih študentom dejal, da “mesečno zasluži 3002 evra, da od svoje plače ne more preživeti meseca in živi od tega, kar je zaslužil prej”.

Kasneje je za Dnevnik izjavil: “Če je kdo razumel izjavo kot žalitev, se opravičujem” V isti sapi  še navrže, da je ta izjava morda nepotrebna, ampak vseeno resnična.

Verjetno se nam vsem kdaj zgodi, da pomešamo iskrenost in okrutnost in kaže, da tudi Pahorju ti pojmi delajo težave. Kaj si lahko misli o tej izjavi upokojenka s 300 euri pokojnine, kaj tekstilna delavka s podobno plačo (če odmislimo, da tekstilne delavke ta in prejšnja vlada uspešno izkoreninjata)? Verjetno nič posebno dobrega. Verjetno si mislita, da se premieru meša. Saj nič ne rečem, gotovo je tudi s 3000 euri težko preživeti – tako smo pač narejeni, da si vedno želimo še malo več in vedno živimo čisto malo onkraj svojih zmožnosti. Pa vseeno obstaja razlika med iskrenostjo in okrutnostjo – ne pravim, da ni res kar nam krizni manager sporoča, pa vseeno se s to izjavo predstavi kot nekdo, ki je nepotrebno okruten do slehernika. Predstavlja se kot človek, ki mu je malo mar za ljudi, ki živijo s precej manj sredstvi.

Skrivanje za krinko grenke resnice, ki jo je pač treba pogoltniti pa je obenem tudi ponižujoče. Zakaj bi jo morali pogoltniti in česa bomo ozdravljeni? Kaj je tisto, kar Pahor dela tako dobro, da lahko sploh vleče plačo? Kaj je tisto, kar slovenska politična elita dela tako dobro, da lahko opraviči prejemanje poslanskih prihodkov? S čim se ukvarja, razen sama s seboj? In ko naj bi se o nečem odločala, skliče referendum. V tem pogledu si od mene ne zasluži niti evra stimulacije.

Dobro poznam pozicijo kjer si pač preprosto manjše zlo in ti to daje nek maneverski prostor. Tudi tu je ta meta-pozicija prisotna, Pahorjeva zadnja karta je pač “kako slabo bi šele bilo, če bi vam vladal plagiator. Bodite veseli, da imate namesto njega vsaj mene“. Dobro, saj ta argument ima neko težo, ampak, kako nizko je postavljen ta standard! Ne: “Dobili boste nekaj kar daleč presega pričakovanja; nekoga, ki je pripravljen živeti za ta narod, nekoga, ki ve kaj dela in kam se premika“, ampak “bodite veseli, da vsaj nisem totalen podn”.

To pa ni dovolj, še zdaleč ne.

O uravnoteženem poročanju

Pred časom sem ob brkljanju po svetovnem spletu naletel na udarno stran z naslovom: http://www.evropavspletu.si. Ne trudite se s klikanjem na povezavo – stran je izginila in se v natančno isti obliki preselila na http://www.revijaevropa.si/

No, se zgodi, ne, tudi taka bolj pomembna spletišča se včasih preselijo, ne? Sploh taka evropska. Okno v svet, pa to. No ja, kakorkoli – ob hitrem pregledu strani kmalu ugotovimo, da gre za desničarski pamflet (podobno kot Delo), ki ponuja obilico zabave kritičnemu bralcu.

Zelo mi je bil všeč članek z dne 12.06.2009 naslovom SDS: Vladna koalicija sama sebe potisnila še globlje v močvirje neverodostojnosti, ki naj bi ga napisal nek DJ skupaj z STA.

Že to je dovolj komično, da DJ piše o tem kako so na neko nebulozo reagirale SDS, SLS in NSi, ob članek pa napopa zgolj sliko plagiatorja (verjetno v smislu država to sem jaz), ampak to ni vse. Ker se zavedam, da se bo morda spletna Evropa že zelo kmalu zopet preselila in se mi ne da spet googlat kam so jo skrili, spodaj prilagam posnetek ekrana. Poudarke sem izrezal sam. Ker, slikovni materijal, fantastično!

Uravnotezeno poročanje

Poleg brilijantne izbire fotografij, ki prikazujejo izcaganega GG in virilnega plagiatorja, polnega življenja in neke take notranje energije, so mi še posebej všeč podnapisi pod slikama. Na eni strani GG, predsednik Zares, aktualni minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, ki je predstavljen kot preprosto GG, in na drugi strani plagiator, ki ima seveda poleg imena še naziv. Če kaj potem očitam DJ-u, da ni šel dovolj daleč. Zakaj ni zraven še dopisal bivši premier, predsedujoči EU, minister za obrambo in predsednik ZSMS? Naj se vidi kako plagiator prekaša slehernika, ne? Ker sumim, da bo članek kmalu izginil, ga spodaj prilagam v celoti.

Še ena zmaga uravnoteženega poročanja!

Arhiv je tule (navodila: Save as / Shrani kot ; ko je datoteka prenešena, pa drag and drop v brkljalnik)

O nemoči učiteljev…

[...] Vsi, ki se tako ali drugače ukvarjamo z mladimi, vemo da je problem obraten- mladi nimajo jasno začrtenih meja..Permisivna vzgoja večine, šolska zakonodaja, ki je že leta napisana tako, da lahko starši prikorakajo v šole z odvetnikom, ki profesorja poduči in spomni na kršene pravice, seveda gre ponavadi za običajne sankcije “špricanja” ali za doslednost profesorja, ki noce “šenkati oocene” [...]
Komentar iz Dnevnika v kolumni ‘Ne solite pameti mladim ljudem, ki jih zaničujete in teptate‘ (M. Gregorčič) (21.05.2010)

Mal razmišljam o tej nemoči učiteljev. Nobenega dvoma ni, da je možno, da ti v razred uleti učenec/starš z odvetnikom, ki te hoče  tožit, ker malemu Ivanu nisi dal odlične ocene, pa pustimo po strani, če si jo zasluži ali ne. Tud men so že starši pacientov grozili s tožbo, ko sem še delal v zdravstvu. Tam je sicer drugače – pacienti so bili pri nas prostovoljno in ko niso upoštevali pravil institucije, smo jih pač vrgli ven, ker niso sebi delali nič dobrega in v večini primerov tudi  sopacientom ne. Ne morejo te prisilit, da nekoga zdraviš, če se njemu jebe, pa naj še tako mahajo s tožbami. Ne, ker mu ne bi hotel pomagati, ampak, ker to pač ni mogoče. But I digress.

Poskušam si predstavljat situacijo kjer delam na neki srednji šoli (čeprav sem, kot je nek moj kolega rekel ze nevarno preveč izobražen, da bi mi kdo ponudil službo v SŠ ali VZ) in mi uleti nek starš/odvetnik in mi teži, ker ne vzgajam njegovega pamža. To bi se moralo zgoditi samo enkrat. Če mi ravnatelj tisti hip ne bi skočil v bran, bi imeli naslednji dan vsi moji učenci letnik zaključen s petko pri mojem predmetu. Zakaj bi se človek sekiral? Takoj na naslednji uri, bi jim sporočil, da imajo že zaključene ocene in da jim ni treba hodit k mojim uram. Če si kdo vseeno želi, naj pride, ostali naj se prosim spokajo. Vpisal ne bom nikogar, nihče ne bo dobil ukora in nihče ne bo imel popravcev. Kakršenkoli nadaljnji izgred bi sankcioniral s tem, da bi izpeljal krajši vroči stol z učencem, kjer se mi ne bi dalo očitati, da koga fizično maltretiram ali da koga zlobno ocenjujem. Itak, bi imel vsi pet – še tožit me ne morjo. Garantiram, da mi ne bi bilo treba storiti tega več kot dvakrat.

Zakaj se dajat ljudem v zobe? Sej se bo uravnilovka pojavila sama od sebe. Štala na maturi, štala na eksternem preverjanju znanja. Če že komu rata priti na faks s takim podnom od znanja, bi pač popušil tam in začudeno ugotovil, da se ljudem na faksu čisto zares šljivi, če se teb ne da delat. Tako kot se šljivi učiteljem po srednjih šolah, samo oni mislijo, da morajo ohranjati učiteljsko poslanstvo. In obenem imajo zgrešene predstave o njem.

Gotov sem, da bi na moje ure tudi ob takih pogojih vseeno prikapljali kaki mulci, ki bi jih predmet res zanimal. Tisti bi si visoko oceno tudi zares zaslužili, kar bi pomenilo, da mi zagrenjeni starši in ravnatelj brez hrbtenice ne bi mogli očitati niti da sem slab pedagog – malo bi vil roke in rekel, ampak glejte, če je res, da ne znam učiti, kako je možno, da ima teh 40% učencev nadpovprečne ocene tudi pri eksternem preverjanju znanja?

To me spomni na leta nazaj, ko smo s prijatelji delali v nekem vzgojnem zavodu in po enem mesecu nas je ravnatelj poklical na razgovor, da bi malo poklepetali o tem kako smo se imeli in kaj naj bi spremenili. Najprej je bil na vrsti Bedva, ki je rekel, da se je mel kar v redu in da bi sam sicer morda kaj spremenil, ampak na splošno pa nima pripomb. Potem je bil na vrsti Habo, ki je (kot se je izkazalo kasneje, skrajno naivno) mislil, da ravnatelja zares zanima kaj si mislimo. Pa mu je povedal, da ga moti, da ga morajo mulci vikat, da mu ni všeč, da mora brati njihova zasebna pisma, da misli, da bi morali preživeti več časa z mulci in tko naprej. In ravnatelj je popizdil. In imel (sigurno) 15 minutni monolog o tem kako je dotični zavod zakon in kako smo mi še mladi in ne štekamo kaksna je kruta realnost in da smo butci, ker nismo samo požegnal njegovega dela, poklekniknili in poljubili njegovega prstana. Z drugimi besedami, seveda. Slina se mu je nabirala v kotičkih ust in rdeč je bil v obraz. Potem je malo dihal v tisini in ko je bila vrsta na meni, sem rekel, da sem se imel noro in nepozabno. Da nisem se nikoli bil v bolje urejenem zavodu, da mi je v čast, da sem spoznal takega vrhunskega strokovnjaka kot je on in da si lahko samo želim, da bi se kdaj delal z njim. Pa je bil model srečen.

Tisto, kar sem zamolčal pa je bilo, da sem prvi dan, ko sem prišel v zavod šel v skupino in rekel mulcem: “Verjetno to itak veste, ampak vseeno. Po pravilih zavoda moram čitat vašo pošto in to bom dosledno delal. Če jo bom našel. Upam, da se razumemo.” In mulci so pokimal in jaz v vsem času kar sem bil tam, nisem prebral niti enega pisma. Ker ga nisem našel na nobenem vidnem mestu v skupini.

Moja poanta je sledeča – čas za revolucijo je mimo. Predavanje ljudem o tem kako neuki so, je adijo. Modrovanje vodilnemu kadru pa naj bo to v šoli, zavodu ali podjetju, s pozicije podrejenga je zgolj in samo t.i. one-down power play (Steiner), po transakcijski analizi, torej igra moci, kjer ne mores zmagat. Vse kar lahko dosezes je, da se imata oba v odnosu bedno. To pa nima smisla. Kreganje s svojim nadrejenim skoraj nikoli ne prinaša pozitivne spremembe. Saj pravim ‘skoraj nikoli’. Vsi smo imeli vsaj enega šefa, ki je bil dostopen in je, če je bilo to vsaj malo smiselno tudi upošteval naše predloge. Večinoma pa ni tako. in takrat pač narediš točno tisto, kar črka zakona od tebe zahteva, to pa narediš na način, ki zahteva minimalno ali pa morda sploh nično spremembo tvojih stališč.

Če se torej vrnem na vprašanje o nemoči učiteljev in pomanjkanje podpore, bi bil moj tihi odgovor vsakem staršu, ki mi grozi s tožbo, ker ne podpiram njegovega neobvladanega pamža: ‘Ti mi kr groz, bebec, še mal pa bom naredil točno tisto kar hočeš od mene. In na koncu boš nasrkal ti in tvoja razvajena deca.’

…Črne točke Zorana Jankoviča na prehodih za pešce

[...] Evropska komisija je decembra lani objavila, da so med desetimi najbolj nevarnimi prehodi za pešce v Evropi trije v Ljubljani. Ni bilo slišati, da bi pristojni že sedli skupaj in začeli iskati rešitve, kako izboljšati varnost na teh prehodih. [...] Za proračun je kratkoročno seveda donosneje, če gre na ceste več policistov, ki kaznujejo kršitelje prometnih predpisov. Denar od glob, ki jih plačajo kršitelji, pride takoj v proračun. Ker pa večina voznikov recimo upočasni vožnjo, ko vidi na cesti policijo, imajo takšne akcije seveda tudi dolgoročni učinek. [...]

Ponedeljek, 1. februar 2010 ob 17:29

Samo par kratkih komentarjev, ki morda niso povsem na temo. Ampak, gleda na to, da tudi naslov v resnici ni pretirano povezan s temo, mi morda lahko oprostite.

Vaš tekst implicitno vsebuje predvidevanje, da je zmanjšanje hitrosti linearno povezano z manjšanjem števila nesreč. Po tej logiki bi pač preprosto omejili hitrost na 10% zdajšnje in se tako izognili 90% vseh nesreč. Verjetno ni potrebno pretirano pojasnjevati kaj je narobe s to logiko.

Obenem mi ni povsem jasno kako so povezani trije najnevarnejši prehodi za pešce v Evropi s prehitro vožnjo? Če malo karikiram – razumem, da bi bil prehod za pešce na ljubljanski obvoznici bolj nevaren kot npr. pred Namo, ampak saj takega vendarle nimamo, ali pač? Ali gre za idejo, da pešci umirajo na prehodih za pešce zaradi prehitre vožnje voznikov? Raziskavo, ki potrjuje hitrost kot glavni faktor vpliva na število nesreč na prehodih bi prav rad videl (razen seveda v primeru, kjer računamo na to, da avtomobilist, ki zbije pešca vedno ima neko hitrost).

Research Impact Reform…

Tory government would postpone REF, Willetts reveals

[...]The research excellence framework will be delayed by up to two years if the Conservatives win the 2010 general election, Times Higher Education can reveal. [...]

A Taxpayer 15 January, 2010
So, a whole bunch of academics have decided to resign if impact is introduced – goodbye. I would thought that those afraid of having their efforts measured for usefulness to the society that pays for them to exist are the ones we can do without.

DavidM 19 January, 2010
It seems to me that this is an age old question of what good the people in HE are to a common man, or to be more precise in this case, how can Universities and their staff further a particular political agenda. If they can’t, well then they are obviously worthless to the power structure. It seems to me that measuring impact of a particular piece of research is a fiddly job – there have been numerous occasions where semi-unrelated research led to inventions that changed our civilisation (for instance nylons or Internet for that matter). How do you judge impact of that? I mean the first conversation over what we now call Internet was a 1200baud phone line connection. They wanted to send “HELLO” over the wires and the connection broke after it transmitted “HELL”… Should the government at that point have decided to scrap the research into the Internet, or at least not fund it, since it had no impact?
Also, let’s say that a researcher is doing a longitudinal study into, for instance, disclosure of political corruption, combined with rise of educational levels of general population. The study lasts five years. Does the researcher get no funding for five years, since it is somewhat obvious that he would have a hard time getting journals to accept articles along the lines of “I don’t know yet, let’s wait another few years…”? I am simplifying here, I know. At the same time, we would like to know for a fact that it is harder for politicians to get away with financial fraud if the general population is more knowledgeable. Would this fictional researcher get nothing for five years, then publish, get a bunch of prizes, which would secure plenty of funds for the University that year, but next year nothing again? What if the article still had impact that continued to reverberate? Do you fund Universities on the strength of their previous research or just current one?
The idea that pure knowledge is worthless to the common man is more or less playing into the hands of those who like to keep the common man uneducated and thus easier to manipulate. The fantasy that a person does not need academia because they are a drain on the taxpayers is incredibly shortsighted – oh yes, you will be able to buy one more Cadbury’s fruit and nut bar per year by keeping your hard-earned money for yourself (as if the taxpayers would actually pay less taxes!) but it won’t really help in ten or twenty years time when nobody actually remembers how to make chocolate.

FDV o umetnosti

»Umetnost« kot tabu na razgledi.net
[...] Duhovna hrana je storitev, ki jo kupujemo za našo »dušo«, prav zato pa je percepcija o njeni kvaliteti tako subjektivna. Poleg vsega pa tudi ni ravno za zaupati kritikom, ki od tega dela živijo in si nemalokrat težko privoščijo »rezanje veje, na kateri sedijo« s preveč kritičnimi ocenami. [...]

[...] Kaj pravi Slovar tujk (France Verbinc, Cankarjeva založba, Šesta izdaja, 1979, 770 strani) o pojmu »kultura«: izhaja iz latinske besede cultura, pomeni obdelovanje zemlje; vzgoja, izobrazba / 1. prvotno: obdelovanje zemlje; gojenje, negovanje; reja, umetno odganjanje, 2. fig. a) gospodarski, znanstveni, naravni itd. razvoj človeka v njegovi ustvarjalni dejavnosti in iz nje izvirajoče pridobitve in vrednote, b) celotnost teh (materialnih in duhovnih) pridobitev …; omika, prosvetna, 3. razvojna stopnja individualnih sposobnosti … /.  Predvsem pa ni omejena samo na umetnost (likovna, glasbena, proza in podobno). [...]

[...] V osnovi pa se na teh straneh obravnava le umetnost. Na njih boste težko zasledili športno kulturo, kulturo podjetništva, poslovno kulturo, kulturo oblačenja ali kulturo bivanja. Torej ko primemo vilico v levo roko in nož v desno ter začnemo lepo jesti, je to stvar kulture – kulture obnašanja. Kaj pojemo, je prav tako stvar kulture – kulture prehranjevanja. [...]

[...] Sprašujem se, kolikokrat zgornji izraz kultura dejansko pomeni njeno podmnožico umetnost? Ob izvornem pomenu izraza kultura bi se to ministrstvo moralo imenovati ministrstvo za umetnost ali pa bi moralo svojo dejavnost močno razširiti. Morda tudi še s športno kulturo, poslovno kulturo, podjetniško kulturo in podobno. [...]

[...] Imam torej občutek, da pri nas umetnost poveličujemo na vsakem koraku. Tako tudi država zelo radodarno subvencionira umetniško dejavnost. Pa ali je to v celoti upravičeno. Umetnost, ki je sama sebi namen, vsekakor ne zasluži davkoplačevalskih prispevkov. Hkrati pa je umetnost samo ena od človekovih ustvarjalnih dejavnosti. Za večino ostalih veljajo izredno trdi in kruti ekonomski pogoji. Na primer znanost in raziskave. Na straneh Agencije za raziskovalno dejavnost RS je najvišja možna urna postavka za vrhunskega raziskovalca 40,60 € – od tega za plačo 19,01 €. Nekako trikrat manj kot dobi kolega raziskovalec čez mejo. Po drugi strani pa vam bo glasbenik zaračunal 20 € (na roko brez računa) urno postavko za poučevanje glasbenega instrumenta ali plesa, celo baje do 50 € na uro. Astronomske vsote, ki jih za svoje nastope za en večer dobijo glasbeniki, igralci in drugi umetniki, pa bolje, da sploh ne omenjam. In potem obstaja še lažna percepcija, da so umetniki reveži. Roko na srce, nekateri bi morali publiki plačati, da jih gleda ali posluša.[...]

dr. Jaro Berce
predavatelj na Fakulteti za družbene vede UvLj
jaro.berce@fdv.uni-lj.si

ragledi.net6. David
torek, 17. marec 2009 ob 17:01

Pozdravljeni,

Sam se ta hip sicer ne preživljam z umetnostjo, kljub temu, da sem večkrat v svojem življenju tudi se. Ne preživljam se z umetnostjo iz več razlogov, med drugim tudi tega, da je to skoraj nemogoče.

Občutek o hudem subvencioniranju umetnosti je prvič napačen in drugič odkriva fantazije o utilitarnosti človeškega delovanja. Blaznenje o tem kaj si zasluži davkoplačevalski denar in kaj ne je pa tako ali tako abotno. Si davkoplačevalski denar zasluži vojska? Gospodarstvo in banke? Morda sociala? Kaj pa je osnovna funkcija socialne varnosti – da ponudi človeku človeka vredno življenje (tako listina o človekovih pravicah)? Kaj pa je človeka vredno življenje? Je to več kot delo čez teden in fuzbal čez vikend? Kaj se zgodi, ko je človek prepričan, da ne rabi dobre knjige, inspirativne glasbe, filma ali predstave? Ko je tako vase zagledan, da ne verjame, da se lahko od kogarkoli karkoli nauči, ko verjame, da takrat, ko si laže, da nikogar ne rabi to velja tudi za vse ostale?

Ah, saj vas slišim že od daleč, če je stvar kvalitetna se bo dobro prodajala brez subvencij, pravite. Sem torej npr. slovenski avtor, ki piše kvalitetne romane. Moj trg je recimo 100.000 ljudi. Recimo da od vsake prodane knjige dobim 10 centov. Ja, kaj se buniš, vas slišim reči, saj to je 10.000 EUR, če prodaš 100.000 izvodov (saj vem, znanstvena fantastika). Ok, to je, prvič, kakih 7.000 EUR po dajatvah, drugič, avtorji običajno izdajo knjigo na leto torej zaslužim malo manj kot 600 EUR na mesec. Ja, ja, saj razumem, kaj pa pišem knjige, bolje bi bilo, da bi se zaposlil kot predavatelj na FDV, kajne? Po drugi strani, če sem iz angleško govorečega predela sveta moj trg naraste na npr. 600.000.000 ljudi v trenutku. Torej, če sem angleško govoreč, dosti lažje živim od literature kot če sem Slovenec. Saj na nek način vaši logiki ni kaj očitati – če vas prav razumem pravite, da to, da smo Slovenci pomeni, da nimamo kaj brkljati po umetnosti, pač majhen si, ne domišljaj si, da si umetnik. Bodi raje pridni nekreativni trot, tako kot jaz.

Ne strinjam se z vašo idejo, da Slovenci nismo sproducirali nič omembe vrednega (to sklepam iz vaše trditve, da se ne splača subvencionirati umetnosti. Logično bi že bilo, da tisto kar ima neko vrednost država tudi podpre, sploh v situaciji kjer se umetnik, ki se osredotoči na Slovenijo pač preprosto ne preživi brez te podpore, ne glede na njegovo kvaliteto. Izbira, ki jo ta logika ponuja je torej jasna – odseli se, crkn od lakote ali pa si najdi kako ‘zaresno’ službo. V vsakem primeru Slovenije ne zanimaš), daleč od tega. Saj vem, da je nekako moderno, da se zmrdujemo nad vsem kar je bilo kdaj ustvarjeno in diši po Sloveniji, vendar, če bi zmogli malo energije in se po napornem znanstvenem delu malo poglobili v slovensko umetnost, morda ne bi bili tako razočarani, kot ste.

Drugič, se ne strinjam z vašo idejo, da zato, ker veliko sproduciranega ni kvalitetno to pomeni, da ni kvalitetnega nič. Seveda se spuščava na nivo subjektivnega in morda ni nič slabega, da širna Slovenija se ni uvidela, da bi vsi morali slediti tistemu kar je všeč vam in le tako zagotovila produciranje kvalitetne umetnosti.

O ploskanju v dvorani in neopaznosti na avtobusni postaji pa menim tole – dovolite, da sem vulgarno populističen – menite, da ljudje ne prepoznajo Jureta Zrneca na avtobusni postaji ali Borisa Cavazze? Mislite, da bi morali mimoidoči v roke tlačiti bankovce Dragu Jančarju ali Tonetu Pavčku, ko se sprehajata po cesti, ker bi to pomenilo, da sta zares umetnika?

Namenoma se izogibam polemiziranju o tem kaj je kultura. Malo tudi zato, ker slovarja tujk ne vidim kot neko hudo referenco. Verjetno bi se dalo reči, da se kultura nekega naroda na splošno plemeniti (jača? dviga?) tudi z umetnostjo, ki jo ta narod producira.

Zelo me presenča, da si dovolite izrazati svoje mnenje kot mnenje fakultete na kateri ste zaposleni. Ali to pomeni, da zastopate tudi mnenje Univerze v Ljubljani, ali samo FDV? Kako to, da se vasi kolegi strinjajo s tako predstavitvijo njihovih stališč? kot ste opazili sam ne opletam s svojim delodajalcem po koprivah, saj ne zatopam njegovih (oziroma njenih) stališč, ampak svoja.

S spoštovanjem,
David Modic

O stranskih učinkih cepiva proti HPV

Članek je tule

Večina komentarjev se osredotoča na to kako hudobna je farmacevtska industrija.

10.03.2009

Sklepam, da ste moji predhodnji komentatorji moškega spola? Upam, da ste iz zgornjega članka razbrali, da pride do težav (ne pa do paralize) v 2 promilih primerov. Hujših težav pride v približno 2 promilih, 2 promilov. Torej 1 oseba na vsakih 400.000 ima hujše težave zaradi cepljenja. To je približno pol toliko mogoče kot da v Sloveniji zmagaš na lotu. Pa ljudje vseeno igrajo.

Recimo, da človek v povprečju živi 80 let in da obstaja nevarnost okužbe z rakom m.vr. samo v obdobju, ko ženske ovulirajo torej recimo 45 let. v teh 45 letih v britaniji umre (! in ne zboli) za rakom m.vr. 31.500 žensk. Če privzamemo, da razmerje ona:on v Angleški populaciji 50:50 in da je od teh posameznic približno polovica plodnih, ter da je razmerje relativno stabilno, vidimo da je tudi možnosti, da ženska za časa svojega življenja umre (in ne zboli) za rakom m.vr. približno 2.5 promila.

Če torej povsem popreprostimo enačbo -> če se cepiš zdaj imaš skrajno majhno možnost, da boš imela krče in mikroskopsko možnost da pride do hujših posledic. Če se ne cepiš sedaj imaš podobno majhno možnost, da umreš od raka m. vr. in precej večjo možnost, da dobiš raka, kar, če imaš srečo pomeni, da ti bodo odstranili maternico in boš celo življenje jemala hormonske tablete in ne boš imela otrok.

In kje je tu dilema?

In na kaksen nacin se da iz tega sklepati da so lekarnarji zasluskarji? Saj ne pravim da niso, ampak to res ni dober primer.

Za spremembo inštituta referenduma

Zares

(c) siol.net

Saga se nadaljuje….
Ker gre Marjan na jetra vladajoči eliti, ta zahteva spremembo pravil o tem kdaj in kako je referendum sploh možen. Celoten članek je tule
Za spremembo inštituta referenduma.

David Modic pravi:
Pozdravljeni,
sicer se strinjam z idejo, da je zapravljanje denarja v situacijah, kjer politika poskusa prenesti odgovornost za neprijetne odločitve na ljudstvo, nepotrebno. Tako stališće se mi zdi povsem zdravorazumsko, zato ga ni težko podpreti.

Vsekakor pa to ne reši situacije, kjer politika in politiki nimajo osebne integritete. Referendum ne bi bil potreben skoraj nikoli, če bi ljudje verjeli v to, da politiki dejansko izvajajo njihovo voljo. Če npr. SD zatrdi, da bo upoštevala pravne instance države in jo (tudi) zato volilci volijo, potem njena kredibilnost pade, ko se ob prvi priliki odloči, da npr. izjava finančnega sodišča nima nobene teze. Heh, kako je že rekel plagiator ob neki drugi priliki: “Saj je samo črka na papirju”. Verjetno se marsikdo vpraša ali se lahko zaupa taki vladi in ko ji ne zaupa več, ima občutek, da bo moral soodločati o vsem – “če hočeš kaj narediti dobro, moraš narediti sam”. In takrat hoče referendum, ker ne verjame več, da imajo politiki v mislih njegov interes, čeprav so mu včasih obljubljali, da ga imajo. V tem pogledu je referendum skoraj vedno v bistvu poraz demokratičnega procesa – če bi demokratični proces funkcioniral ne bi bilo potrebe po tem, da se ljudje naknadno vključujejo vanj. Če povem po domače – “Izvolil smo vas, dobro ste plačani, zdej pa dejte še mal delat svoj posel, da lahko jaz delam kaj drugega, kar me bolj zanima. Če moram priti vsake par tednov in malo popravit vaše odločitve ali pa vam jih kar predpisat, potem je škoda stroškov, ki jih imam, ko vzdržujem vaše delovno mesto.”

Resitev torej morda ni oteževanje procesa referenduma ampak to, da ustvarite pogoje, kjer ni potrebe zanj. Tu ne govorim o servilnosti.

Gotov sem, da se vedno najde kdo, ki izrablja različne vzvode, ki so na voljo za izražanje volje ljudstva. Mimogrede, a ne bi bil hec, če bi ta hip razpisali referendum o tem ali premier in posledično koalicija še imata pravico vladati, glede na prelomljene obljube in pomanjkanje sposobnosti kritičnega odločanja pod pritiskom? Mislite, da bi nabrali 40.000 podpisov?

Nazaj k temi, gotov sem, da se vedno najde kdo, ki bo poskušal izsiliti svojo. Rešitve pa vseeno ne vidim v tem, da rešujete primere enega za drugim, kot, da bi počasi lepili obliže na mesto, kjer je imel včasih nekdo roko.

V zadnjih nekaj tednih je koalicija pokazala, da nima moči odločanja. Kar dvakrat zaporedoma se je pustila izsiljevati in verjetno ni treba biti ravno briljanten mislec, da dojameš, da to ni zadnjič. Dokler ne bo potreben kakšen hud pritisk za to, da pokleknete in zanikate lastno integriteto, ne vidim kako bi lahko pomagalo (pri reševanju problema, ki ga koalicija v resnici ima) če spremenite referendumsko zakonodajo.

Po domače rečeno, če preprečite raji, da vas izsiljuje to ne deluje tudi znotraj parlamenta. Ali ne bi bilo morda bolje, da se ne pustite izsiljevati?

LP, D

The need for a centralised ID?

[...]For those who do not want to read through all 12 pages of the thread to understand what this blog post is about, here is a brief synopsis:  A poster asked why we did not provide audio support over DisplayPort connections. I answered the question. People were not happy with that answer. Mark Hopkins kindly agreed to search again and spent a lot of time polling our engineers. He came up with essentially the same answer. Despite hours of diligent research, there are those who still think that Lenovo is not being truthful.

[...] Here’s my answer to take a step in the right direction. Set up a centralized online ID registration and clearinghouse. To sign up, you must provide a driver’s license or passport to prove you are who you say you are. At that point, you are assigned an online ID that has your name and picture (from your passport/driver’s license) associated with your profile. The rest of your personally identifiable information is immediately destroyed. You use this common ID for ALL forums, boards, and blogs that you are a member of – whether it is a vendor’s forum or a blog about coffee brewing methods during the Medieval time period.

After your centralized online ID is created, you start to establish credibility. Using the Reddit “vote up/down” or Amazon 5 star model, following each post on any online forum, people have the opportunity to vote your credibility and helpfulness up or down.

[...] (Full post by Matt Kohut is here)

Lenovo blogs

Lenovo blog (c) Matt Kohut

Here is my comment:

Hi,
I’ve been a long time reader of the site and have owned several thinkpads over the years (I type this from my x300). I have never before commented on anything as I felt I was perhaps not best qualified or didn’t feel strongly enough about that particular topic. However, this topic is right up my alley – closely connected to my PhD and masters thesis.

The problems with the proposed as I see it are those:

First of all there is no disputing that defining virtual identity is a hard task and that some virtual inhabitants will abuse the privileges of anonymity. This is not something I would wish to contend. However, connecting a RL person to their posts is not all that straightforward nor very simple.

a) There is more to someones identity than their name and picture. For instance, there are academic and professional credentials to think of. Posts on the Internet are by definition merit based (meaning – it doesn’t matter who you are, as long as what you say makes sense or resonates with someone), which is not truly compatible with requiring credentials from a person. On the other hand, somebody who spent time and energy in a chosen field should probably have a more weighted opinion if you insist on identifying him/her. Let’s not get into the consequences of what would happen if Steve Jobs or Bill Gates would participate in a particular forum. Should their opinons matter? Certainly. Would people react to what they represent and not to what they say? They probably would. Is it then OK to deny them participation in online communities just because replies to their opinions would be biased? No. I am sure you can further develop this argument on your own.

b) The identity is also fluid, not rigid. The idea that if somebody’s opinon has to follow them for the rest of their online life is perhaps too harsh. Especially if it’s in highly contentious, individualistic field. Think about it – let’s say we create global identities and Joe the user posts in a motorcycle forum (since I ride a bike and used to be a moderator in a huge biker’s forum I have some knowledge about that and thus use this as an example) – he loves his bike (as you would) and is certain that every other bike on this earth is a piece of c*ap. Let’s say he is 18 years old and perhaps brasher than neccessary. He makes his opinion widely known and most of other forum users tag him as stupid and unreliable (for they also love their brand of bikes). I mean, he is opinionated, but he’s young. His credibility is more or less shot to h*ll. Why should his individual opinion of superiority of his bike impact credibility of his thoughts on global warming or pancake recipes? So there are two dimensions to his identity – chronological – his opinion might change, and social – his identity is different according to context. You shouldn’t judge globally.

c) Social identity theory would tell you that people will try to conform in a group in order to be accepted. What you get from this, if they are identifiable is a homogenous group, which you might not really want – if the general opinion in a certain forum is that for instance Thinkpads are the best thing since sliced bread and lenovo can’t do wrong you would get people who agreed because they wanted to belong not because they genuinely thought so. This would not translate into sales – if everybody agrees that something I perceive as wrong is actually perfectly right, you tend to leave if there are no consequences. Which means that people who stayed in that fictitious forums would all agree on greatness of something but people who left would not buy it. And not neccessarily people who spoke in superlatives would actually buy the product. this ties in to another difficulty -

d) The unpopular opinions would not be heard. If an opinion is unpopular that doesn’t neccesarily mean it’s wrong. There are again several aspects of this – There are relatively few opinons that are perceived the same everywhere. Let me be a little provocative now – Iran goverment has repeatedly stated that the Holocaust has not happened. Appearing in an Iranian forum and talking about the consequences of Holocaust might not be (excuse the pun) kosher. This might lead to a sharp decline in global rating. Conversely going to an Israeli forum and comapring murders in Gaza with the holocaust would not boost your ratings.

e) If somebody for any reason lost credibility (for instance if his identity was hijacked. It doesn’t have to be his fault) that would be it – How can you prove that you were a victim in a situation where nobody believes you anymore? This problem already became apparent on Usenet years ago, where people added others to their kill-list if they trolled too much, but if then became apparent that the poster’s identity was hijacked, everybody already ignored their posts.

f) A chance of abuse is far greater when the data is centralised.

I would love to go into more detail (there’s much more) but don’t want to lecture an empty room, so to speak :) .

I realise I posted late and suppose I just wasted a lot of time on a topic which nobody reads any more.

I apologise for any grammatical errors in my post. English is not my first language and I didn’t run this through a spellchecker.

RMH, David (and it is my real name, see, no need for global overseers :) )

Hrvaška in referendum

(c) RTV Slovenija

Na kratko:

Marjan P., politično mrtvi SLSov funkcionar noče več biti direktor mobitela, ker ima dovolj denarja, ne pa tudi moči. Odloči se, da bi mu prav prišlo, če bi se vrnil nazaj h koritu. Do sedaj mu je prav prišlo (mislim politično) vsakršno kolovratenje okrog Hrvatov (ljudem grejo Hrvati na jetra, vsi imamo radi rodno grudo, itd). Pa se odloči, da bo zahteval referendum o vstopu hrvaške v Zvezo NATO. Odločanje o drugem narodu? Sitnica! Milijoni eurov za referendum, ki nikogar ne zanima? Ni problema! To da je o tem že odlocal DZ? Pih!

Kar se tiče ratifikacije. DZ je o ratifikaciji še enkrat glasoval. Tokrat so se mnogi poslanci (seznam je tule – komentar 97) naenkrat odločili, da v bistvu ni problema, če glasuješ za nekaj zlaganega, saj cilj opravičuje sredstva, ne? Zares se je zvečine vzdržal, čeprav je večina pred tem glasovala proti.

Celoten zapis Golobičeve in Marjanove kolobocije je tule.

26.  David Modic pravi:

Citiram:
“…Gospod Podobnik si jemlje pravico, da domnevno govori v imenu slovenskega naroda. O njem se je slovenski narod izrekel, zato tudi zaseda funkcijo, kot jo zaseda in je nesmiselno izgubljati besede…”

“… da peščica oziroma 2500 ljudi, vzame državo za talko in si ob tem še drzne govoriti v imenu slovenskega naroda. …”

“… Žal se je zapletlo z odlogom zaradi zaključnega računa in to je krivda SDS-a. …”

To je hec, a ne? Slaba šala?
Prvič, slovenski narod se je skozi svoje predstavnike izrekel tudi pri prvem glasovanju o sprejemanju finančnega obračuna, pa se je koaliciji vseeno zdelo pomembno, da se izreče še enkrat. V mojih očeh je težko očitati sprenevedanje nekomu, če se sam tudi sprenevedaš.

Drugič, tudi pri glasovanju o izračunu 2007 si je SDS vzela državo za talko (torej še manj kot 2500 ljudi), ampak je po tem, ko ste plačali odkupnino vodja koalicije rekel, da ste zdaj opravili zrelostni izpit. Če torej gre enkrat, zakaj ne bi šlo še večkrat. Koalicija je že dokazala, da je, če oprostite izrazu, everybody’s bitch. Ne se zdaj pritoževat, če vas lokalci pošiljajo po čike.

Tretjič, to ni krivda SDS – če igraš poker in te nekdo premaga za to ni kriv on. Pač boljše igra poker. Da ne bo pomote, nisem nek pristaš plagiatorja, ampak to, da ga koalicija krivi za lastno šibkost ni kvaliteta velikih.

Dajmo se razumet – kot primer – trditev, da nisi sodeloval v kaznivem dejanju zato, ker si bil samo zraven, čeprav ga nisi preprečeval, ne drži vode. Ne bodimo naivni, če si tiho, ko nekdo nekaj izsili to ne pomeni, da si se tiho uprl, ampak, da si tiho pristal na izsiljeno. In v tem primeru si, pravno gledano, soudeležen, pa če potem še tako stokaš kako si bil v bistvu proti.

Ne vem, z moje perspektive ni opravičljivo to, da nekdo dela nekaj nedopustnega (govorim o ignoriranju tretje veje oblasti in oportunističnemu jadranju po morju lastne integritete) ti pa stojiš zraven in v bistvu praviš, sicer se ne strinjam, ampak te bom vseeno podprl. Javnost mi je priča, da sem rekel, da sem proti, čeprav sem v bistvu s svojo neaktivnostjo dopustil, da se nedopustno vseeno dogaja.

Sam mislim da je referendum idiotija, vendar mislim tudi, da koalicija nima pravice nastopati s stališča branilcev integritete državljanov Slovenije, zagotovo ne, dokler nima lastne integritete. Kot pravim, ne me imet za norca, to da te vodi patološki narcis ne opravičuje tega, da mu to dovoliš.

Zares o izsiljevanju SDS

(c) siol.net

Če na hitro povzamem:
Koalicija poskuša ratificirati pridružitveni protokol Hrvaške in Albanije k zvezi NATO. Ratifikacija pade v vodo, ker je SDS jezna. Jezna je, ker v zaključnem proračunu za leto 2007 piše, da je situacija bolj rožnata, kot je v resnici. Preprosto povedano, država je v minusu, v proračunu piše, da smo v plusu, računsko sodišče se pritoži, poslanci zavrnejo dokument, ki nima veze z realnostjo. Plagiator popeni in reče, da protokol ne bo sprejet, dokler DZ ne sprejme proračuna, ki je nerealen.

Koalicija impotentno popeni, Pahor navrže nekaj puhlic in potem zaprosi naj poslanci glasujejo po svoji vesti, vendar tako, da bo ratifikacija vseeno uspela.

Golobič med drugim reče :
[...]“Zgodilo se je skrajno izsiljevanje, saj besedilo nekega akta ni bilo sprejeto v točno takšni obliki, kot ga je sprejela prejšnja vlada. Za takšnim stališšem stoji človek, ki je pol leta vodil Svet EU, ki je sinonim za popolnoma drugačno delovanje. To nas mora vse skrbeti. Gre za simbolni požig Državnega zbora in kratico SDS in si lahko predstavljamo kot Samovoljno demokratsko stranko ali kot Selektivno demokratsko stranko.” [...]

in še (prav tam)

“Primer je upravičeno zaskrbel vse po vrsti in terja temeljit premislek o nadaljnjih korakih in o stanju demokracije v Sloveniji. Prav tako bom na organih Zares odprl razpravo o tem ali je, v takšnih okoliščinah in kontekstu tako brezsramnega iziljevanja, možno in dopustno nadaljevanje naših priprav na sodelovanje, v iskanju najboljših rešitev za izhod iz gospodarske krize, za katerega smo se v tem tednu dogovorili predsedniki parlamentarnih strani, a že nekaj dni za tem doživeli nekaj diametralno nasprotnega. Nezaslišano je, da neka stranka, ki se razglaša za državotvorno, vzame za talca lastno državo in njen mednarodni ugled in neoziraje na dolgoročen strateški interes države, z grožnjo temu talcu izsiljuje,” je še dodal Golobič.

Potem se razvije debata…

64.  David Modic pravi :
2. februar 2009 ob 21:43

Pa bo šla podpora vladi še bolj v “poden”. Iskreno upam, da bodo poslanci Zaresa še vedno glasovali po svoji vesti, torej, da ne bodo pozabili, da je to v bistvu poanta parlamentarne demokracije.

66.  stane pravi:
2. februar 2009 ob 22:02
David, državljani, ki so stranke in parlamentarce na volitvah pooblatili, da v njihovem imenu in za njihov račun vodijo to skupno in nerazdelno podjetje, pričakujejo, da bodo poslanci glasovali po pameti, kajti vest pri glasovanju o predlanskih številkah nima čisto nič zraven.

69.  David Modic pravi:
Živjo Stane,
Morda sem narobe razumel poanto članka iz Dnevnika (URL naveden zgoraj) – zdelo se mi je, da premier poziva ljudi naj glasujejo pametno ne pa tudi moralno (oz. ne po svoji vesti). Pojem vest sem uporabil kot sopomenko integriteti. Ne dvomim, da premier misli, da bi bilo pametno, če bi poslanci glasovali tako kot bi si želel. Torej, dovolite, da se popravim:

Iskreno upam, da bodo poslanci Zaresa glasovali glede na zaveze, ki so jih sprejeli, ko so skupaj z drugimi prevzeli oblast ter pri tem računam na njihovo integriteto.

Sam nimam vpogleda v pogodbo o delovnem razmerju poslancev v DZ, bi pa bil presenečen, če v njej ne bi bilo klavzule v smislu – po svojih najboljših močeh bom ščitil integriteto in vrednote države v kateri sem bil izvoljen. Torej – v situaciji kjer se od poslancev pričakuje, da lažejo o svojem mnenju, poslanci naj ne bi lagali. Ker, kaj pa je to drugega – nobenih novih podatkov ni na plano. Vse kar pravi plagiator je, da si računsko sodišče izmisljuje in da je DZ poreden, ker ga ne pohvali. Oprostite, ampak to ni argument, ki bi spreminjal moja prepričanja (in verjetno tudi tujih ne). To je preprosto zahteva po uklonitvi. Premier ob tem reče: “Ja,ja, v redu, v redu, sej vem, da se ne strinjate, ampak a bi lahko mal popustil? Čisto malo, no. Kaj vas pa stane, če glasujete tako, kot pravim? Sej mislite si lahko vseeno svoje. Ne, ne nimam nobenih novih argumentov, sam dejmo popustit plagiatorju,  ker…

Ker kaj? Ker ne bo več delal štale? Ker bo potem lažje delati z njim? Ker bo potem premieru rekel, da ni tako slab premier?

Smo torej v situaciji kot v službi, kjer sodelavec nima prav, ampak šef zahteva, da mu vseeno pritrdimo, zato da ne bo več zganjal sranja. No in tukaj pride v igro vest oziroma integriteta, če hočete. Ker, tisto kar je pametno, ni vedno tudi korektno. Če hočete kak primer: V smislu ekonomskega blagostanja (utility) je pametno, če nekoga nategneš ko mu prodaš avto, ni pa korektno. Pametno je da plagiatorju vržeš par miljonov evrov in ga odseliš na Elbo zato, da ne bo več škodil Slovencem, ni pa to korektno/moralno. Ko te nekdo posiljuje in pri tem nimaš izbire je pametno, da uživaš in vsaj imaš kaj od tega, pa so ljudje običajno vseeno jezni, prizadeti, žalostni. Ni vse kar je pametno tudi dobro. Včasih je pametno, da si tiho in si misliš svoje, ampak to ruši integriteto posameznika in to zagotovo ni korektno za poslanca (in se marsikoga drugega, da ne bo pomote).

In kaj se bo zgodilo, če bo glasovanje o NATU in SDS ne glasuje za? Pa kaj? Bo situacija kaj manj mučna kot že itak je? Pač takle mamo. Tako pač deluje parlamentarna demokracija. Eni so za in eni proti. Premier itak že zdaj za tujino deluje kot nesposoben bebec, torej se tudi potem ne bo nič spremenilo, z edino razliko, da morda tukaj ne bomo mislili da nima nobene hrbtenice. To, da mu ni jasno kaj počet z močjo se pa itak zdi očitno.

A veste, to me spominja na analize govorov bivšega predsednika Busha na Ameriški republikanski televiziji Fox, kjer je ubožec nekaj blebetal in komaj povedal kak smiseln stavek oni pa so nasli skrito globino v še tako infantilnih izjavah. Tako se mi zdi, da včasih poteka analiza dejanj aktualnega premiera po raznih blogih (razgledi, dnevnik ipd).

No ja, toliko. D

70.  stane pravi
3. februar 2009 ob 0:40
David, povej mi, v čem vidiš moralo v neizglasovanju zaključnega računa? Janša je volitve izgubil in mu ni potrebno na tak način še enkrat povedati, da jih je izgubil. Tu ni šlo za nikakršno moralo, pač pa za dlakocepstvo, od katerega lastniki države ne bodo imeli nič. Je pa ta epizoda odličen dokaz, da smisel pozicije in opozicije ni sodelovanje, pač pa nasprotovanje.
Vsaka stran naj igra svojo vlogo in bo najbolj prav za vse tudi v kriznih razmerah.

71.  David Modic pravi:
Živjo Stane,
moralo vidim v odločanju po lastni vesti, ne pa po tem kaj bi bilo željeno.

Saj ne gre za dokazovanje plagiatorju, da je izgubil. Menim da gre za to, da človek pogleda kakšna so dejstva, ki so mu na voljo, oceni komu zaupa (verjetno predvsem po prejšnjih izkušnjah) in glasuje glede na mnenje, ki si ga je ustvaril, pri tem pa ni oviran s prtljago tipa “ne brcaj človeka, ko je na tleh”, ali pa “naredi mi uslugo, ker morava skupaj držat.” Glej, če dovolis malo sprevrženo figurativno in ekstremistično primerjavo – če si človek zasluži brcanje ni važno, če je na tleh. O tem bi morda moral razmišljat preden je pristal na tleh.

In še enkrat, ne gre za dokazovanje plagiatorju, da je na nek način neoptimalen. Takšna dokazovanja je izvedla populacija, računsko sodišče, gospodarstvo, svobodni mediji tu in v tujini in tako naprej. Mislim, da ni funkcija poslancev, da to počnejo, četudi morda kdo to potrebo ima.

Sicer se delno strinjam s teboj, da bi bilo morda bolje, če si pozicija in opozicija nasprotujeta, če že ne moreta delovati kot bi to pričakovali od neke bolj visoko razvite demokracije. S tem hočem povedati, da imam velikorat občutek, da pri se pri nas velikokrat zamegli smisel politike in njenih opcij. Kaj hočem s tem povedati – včasih imam občutek, da se pri nas politične struje definirajo kot kdo one niso. V smislu mi nismo SDS ali mi nismo rdeča banda ali če popreprostim – naša edina lastnost in politična prednost je, da nismo taki kot vi. V takih razmerah nujno naletimo na programsko sušo, kjer je bolj pomembno, da takoj, ko nekdo nekaj predlaga, dokažeš da je bebec, ne pa da imaš  kvalitetno alternativo. V morda bolj razviti demokraciji bi sicer pričakoval, da si pozicija in opozicija nasprotujeta ampak ne zato, ker sta pozicija in opozicija, temveč zato, ker izhajata iz različnih vrednot in izhodišč, znotraj njiju pa nastopajo poslanci s sicer generalno skupno usmeritvijo ampak svojim stališčem do določenih zadev in glasujejo tako, kot menijo, da je prav.

V tem se vračam nazaj k prvotni dilemi in začetku tega članka – Povsem legitimno je, da je nekdo proti vstopu Hrvaske v Nato, abotno pa je, da je proti zato, ker se nekdo ne strinja z nekim drugim njegovim stališčem. Kaksna programska usmeritev je to? Kaj dejansko sporočaš svojim volivcem s tem, razen tega, da pokažeš, da si ti res frajer in če dovoliš, rahlo psihopatski. Da prehitiva sofizme – abotno je tudi to, da vnaprej sporočiš, da bosš proti čemurkoli, samo zato, ker se nekdo ne strinja s tabo v nečem drugem. Kaj pa skupno dobro? Da ne bo pomote, mislim, da premier skriva svojo omahljivost za krinko skupnega dobrega in kljub temu da govori o konsenzu, v resnici izvaja le enostransko prilagajanje. V konsenzu se prilagajata obe strani.

Dovoli še to – ne strinjam se, da lastniki države ne bodo imeli nič od glasovanja glede na lastna prepričanja. Le tako bodo ohranili integriteto, kar pa, verjetno se o tem strinjava, ni malo.

D

72.  stane pravi :
3. februar 2009 ob 8:49
Seveda, da lastniki države, državljani, volivci, od zavestnega ali nezavestnega glasovanja nimajo nič, če je rezultat glasovanja slab.
Da je rezultat tega glasovanja bil slab, pa je lahko jasno vsakemu bebcu in je čisto pravilno, da se na popravnem izpitu to popravi.
Z zavestnim ali nezavestnim glasovanjem, je čisto vseeno.
Če pa se ta farsa še enkrat ponovi, bi moral ukrepati predsednik države z vsemi pooblastili, če jih ima.
Parlament ni vrtec, v kterem bi se lahko užaljeni mulci pretepali na račun ljudstva, ki jih je izvolil.
V teh kriznih časih pa tudi ni veliko prostora za razna soliranja po svoji vesti in kdor ni sposoben sprejemati neke partijske discipline pri glasovanju, pa naj sledi Pukšiču.
To, da enkrat vodstva strank sugerirajo poslancem, naj se ravnajo po svoji vesti, drugič pa po njihovi, je pa do volivcev zares nemoralno obnašanje.
Nadaljevanju takšne prakse lahko sledi samo kaos.

82.  David Modic pravi:

Živjo Stane,
rezultat glasovanja je bil slab samo v očeh tistih, ki niso uveljavili svojega mnenja.

V luči tega, da glasovanje ni podprlo, po mnenju glasujočih, zavajujočih dokumentov, pa je bil rezultat glasovanja dober.

Saj v tem, da ljudje glasujejo po svoji vesti ni nic farsičnega, torej se mi prvič glasovanje ni zdelo farsa, drugič pa (se povsem strinjam s tabo) bo farsa saj ni nobene potrebe da o nespremenjenem dokumentu parlament glasuje se enkrat. Saj je enkrat že.

V tvojem mnenju, da v krizi moramo misliti po partijski liniji se razhajava. Neoliberalistična taktika omejevanja človeških svoboščin preko stanja šoka in posledično prevlada kapitala se, zgodovinsko gledano, ni nikoli posebno dobro obnesla. Zadnji primer so ZDA – kljub kršenju človekovih pravic in razvrednotenju človeškega dostojanstva v imenu zaščite trga so vseeno globoko v finančni krizi. No ja, pa saj to vse že veš.

Menim, da bi vodstva strank morala vedno zahtevati od poslancev, da se odločajo po lastni vesti.

dr. Andrej Rus o napadu na parkirišču…

dr. Andrej Rus (vir: arhiv Dela)

[...] Sedem dni po napadu je Policijska uprava Ljubljana podala sporočilo za javnost na novinarski konferenci 10.12. Ker se sporočilo policije precej razlikuje od tega, kar se je v resnici zgodilo, sem se odločil napisati to pismo za vse tiste, ki ste spremljali dogajanje in mi izrazili podporo, sedaj pa ugibate, od kod take razlike. [...]

(Celoten tekst najdete tule)

1.  David Modic pravi :
16. december 2008 ob 0:08

Spoštovani,

Vaše pismo me je kar pretreslo. Predvsem zato, ker sem imel občutek, da iz njega veje kar velika mera nemoči. Zagotovo so dogodki, v katerih ste bili udeleženi, skrajno neprijetni. Ne bi jih privoščil nikomur in želel bi, da moje pisanje ne izzveni, kot da mi je za vašo travmo malo mar, daleč od tega.

Ob celotnem dogajanju pa sem prestrašen.

Če prav razumem, se zgodi nekaj podobnega: Visok vladni funkcionar, uslužbenec javne uprave je žrtev kaznivega dejanja (lahko tudi prekrška, saj to ni važno za moj argument). Na prizorišče kaznivega dejanja pridejo predstavniki policije, ki so po definiciji ravno tako uslužbenci javne uprave in so hierarhično podrejeni žrtvi (seveda ne neposredno). Opravijo (po opisanem sodeč površno) preiskavo in sklepajo nekaj o naravi dogodka. Ob tem poskrbijo, da nimajo veliko dela in da razlaga kar najmanj zaziba barko javnosti. V tem pogledu je videti, kot da javnega uslužbenca pustijo na cedilu v imenu netransparentnosti in udobja.

Javni uslužbenec, ki verjame, da ima prav in ki je de-facto predstavnik države (ta pa naj bi vsaj po definiciji ne bila vojaška diktatura), potem na spletni strani svoje stranke objavi svojo plat zgodbe.

Ob tem imam občutek, da ste prevzeli vlogo reporterja, vaša funkcija pa je vse prej kot to. Kljub temu, da ste bili v zgoraj opisanem incidentu žrtev, ste obenem tudi izvoljeni predstavnik ljudstva.

Tu pa pridemo do mojega strahu:
- Komu sem s svojim glasom dal moč v roke? Človeku, ki apelira na moj občutek zgražanja nad krivico? Človeku, ki se odreka svoji moči v upanju, da mu jo bo javnost vrnila? Pričakoval sem, da bodo ljudje, ki sem jih izvolil, tudi prevzeli svojo pozicijo z vso odgovornostjo in pravicami, ki jih ta pozicija prinaša. Kar bi rad povedal, je preprosto tole: Če ne boste vi vplivali na družbo tako, da se bomo vsi v njej počutili bolje, tega ne bodo zmogle niti ljudske množice brez moči. Tisto, kar je najbolj strašljivo, ni to, da obstajajo pretepači, ni to, da je policija lahko nesposobna ali neefektivna, ni to, da ljudi bolj skrbi plačilo parkirnine kot ranjen človek, temveč to, da tisti ki je prevzel odgovornost za vodenje države, ki vsebuje tudi te ljudi, piše bloge namesto, da bi to državo spreminjal.

- Kaj bi se zgodilo, če bi bil v isti situaciji nekdo, ki nima vaše moči? Očitno ne bi mogel računati na orodja pravne drzave, saj ze politični funkcionarji privzemajo, da le-ta ne delujejo.

Za tako pisanje sem se odločil, ker se vedno upam, da bomo morda lahko sanirali tisto, kar smo dokaj izdatno zavozili v preteklosti. Vem, da je take misli težko poslušati, se zlasti s spiralnim zlomom leve roke, pa vendar jih pišem zgolj zato, ker nisem povsem obupal nad tem, da bodo dejansko slišane.

S spoštovanjem,
David Modic

PS: Dr. Rus se ni nikoli odzval. Zares me pa tudi še ni izpisal iz članstva…

Doktor bo!

Univerza v Exetru, fakulteta za Psihologijo

University of Exeter, School of Psychology

Tako, pa sem se znašel v Angliji, deželi birokracije. Za vsako stvar rabiš potrdilo in vsako potrdilo ti omogoči, da čez kak teden pridobis novo drugo potrdilo za nekaj tretjega, ki ti omogoči…

V glavnem. Najprej dejstva:

Študiram na Univerzi v Exetru, delam doktorat iz ekonomske psihologije.

Jah, kako vse skupaj zgleda? Zgleda divje. Ko sem prihajal sem, sem si mislil kao, ah, lagodno akademsko življenje here I come. Jest nimam kej delat več kot ene pol leta, sem si mislil. Moje fantazije ne bi mogle bit bolj napačne. Delat doktorat na raziskovalni univerzi je kar precej dela. Takoj na začetku so nam povedal, da naj to obravnavamo kot nine to five job in da nimamo velik časa. Če bi delali, kot smo to počeli na mojem bivšem faksu, bi bilo mogoče mal drugače, tukaj pa je prva stvar, za katero imas na voljo leto in pol t.i. literature review. Torej, pričakuje se, da bolj kot ne prebereš vse kar je bilo napisanega na tvojem področju. Univerza je naročena na nekaj več tisoč znanstvenih journalov, ki so dostopni tam nekje od leta 1950 naprej. Samo na področju psihologije je na leto objavljenih okrog 60.000 člankov (vir: moj supervizor). Pa računej. Vse se dela preko softvera za indeksiranje in citiranje. Če imas srečo najdeš članek, ki te zanima v elektronski obliki, ga shraniš lokalno, anotiraš, če je bil dober, pogledaš kdo ga je še citiral in zbereš tiste članke in tako naprej.

Torej, prva naloga je branje neskončnih količin strokovnih tekstov in potem zbiranje tega v neko koherentno celoto, ki skupaj z malo empirično raziskavo postane tvoj lastni članek.

Druga naloga je priprava empirične raziskave, ki nakazuje smer doktorata. Tudi to moraš izvesti in analizirati in spisati v letu in pol.

Tretja stvar je priprava tez in okvirja doktorata skupaj z orisom raziskave zanj in tretja stvar je obiskovanje modulov, ki jih določi tvoj supervisor skupaj z direktorjem podiplomskega študija. V praksi to pomeni statistika. Če nisi magistriral na Univerzi v Exetru, potem moraš pri njih delat izpit iz statistike in običajno še poslušat nekaj specifičnih modulov, za katere pa ti ponavadi ni treba delati izpitov. V mojem primeru so to moduli specifično povezani z ekonomijo in ekonomsko psihologijo. Tko, to so obveznosti za PhD.

Poleg teh obveznosti se moras udeleževat še Effective Researcher Development delavnic, ki so v bistvu vseživljenjsko učenje za raziskovalce in pokrivajo teme kot npr. kako napisati literature review, kako uporabljati EndNote (program za citiranje) in podobno. Ene delavnice trajajo osem ur, druge samo dve. In ko rečem osem ur, to pomeni štiri ure dela, petnajst minut pavze in tri ure petinštirideset dela. Kar delovno. Moram se udeležit vsaj treh v prvem letu.

Poleg tega se moram udeležit šolanja za učitelje v angleških visokošolskih institucijah, kar ima sicer to prednost, da s tem certifikatom lahko učim na katerikoli angleški univerzi in to slabost, da je to osem celodnevnih predavanj in vaj.

Poleg tega učim tudi sam, kar pomeni, realistično gledano kakih štiri ure na teden v povprečju – za priprave, izvedbo in ocenjevanje oddanih tekstov.

Poleg tega imam pet (5!) supervizorjev, ki imajo vsi dokaj specifične ideje kaj naj bi delal in se sicer podredijo glavnemu supervizorju, ampak vseeno se moram z njimi vsaj kej dobivat.
In tko to zgleda. Tri leta na polno. Tko, da ne zamert če ne pišem prav veliko.
Exeter je drugače super. Stanovanje je krasno, mestece očarljivo in Univerza ima vse lastnosti pravih univerz (zvonik na sredini kempusa kot falusni simbol pa to).

O plačni reformi

dnevnik.si

Majda Hostnik piše o plačah za zdravnike in o Virantovi plačni reformi.
[...]

Še najbolj so zadovoljni zdravniki, točneje, večina zdravnikov. Z novimi izračuni namreč niso zadovoljni samo tisti zdravniki, ki so jih njihovi predstojniki ali direktorji uvrstili niže, kot bi se uvrstili sami, je z razumevanjem do “zdrsov pri tako velikem projektu” že pred dobrim tednom pojasnil Konrad Kuštrin, predsednik Fidesa.

[...]
In kar bi radi čim prej pozabili, pa upam, prihajajoči oblastniki ne bodo nikoli: izognili bi se situacijam, v katerih se predvsem nižje izobraženi počutijo še bolj ponižane in razžaljene.

Moj komentar (nekje na dnu strani):

Saj ne gre samo za nižje izobrazene… Če si v kakem t.i. podpornem poklicu npr. soc. delavec, socialni pedagog ali psiholog si v zdravstvu sistematiziran tako kot hišnik, torej vsi profili spadajo pod t.i. tehnično osebje. Lani je bila plača srednje sestre ali tehnika enaka kot magistra psihologije. Obe pa sta bili več kot eno in polkrat manjši kot plača zdravnika specialista, da o strokovnem direktorju ne govorimo. Če recimo delas v psihiatriji, opravljas natančno tako odgovorno delo kot psihiater. Potem pa se čudijo, da ti profili odhajajo v tujino, kjer so bistveno bolje plačani. Na njihova delovna mesta prihajajo neizkušeni kadri, ki nujno potrebujejo še nekaj časa, da se priučijo. Na ta način trpi tudi kvaliteta storitev.

O dostopnosti šolstva pri nas

(c) Christopher Bruno (from sxc.hu)

V času volitev se različne stranke ukvarjajo tudi z dostopnostjo visokega šolstva pri nas. Ne vem kakšno je stališče “desnih” strank. Levica pa se nagiba k omogočanju fakultetne izobrazbe vsakemu, ki si to želi. Komentatorji na različnih strankarskih straneh opozarjajo, da smo Slovenci v svetovnem količinskem vrhu glede na število diplomantov. Skrbi jih, da bi taka politika lahko pripeljala do devalvacije znanja.

K zgornjemu svarilu o morebitni kasnejši devalvaciji znanja, bi dodal še, da mislim da je ta devalvacija že kar pošteno prisotna. V moji prejšnji službi (v zdravstvu) so mi ob magisteriju dvignili plačo za 20 EUR bruto. Znanci na vodilnih mestih v šolstvu so mi namignili, da sem morda že “kar prevec izobražen” za delo na svojem podrocju.

Zakaj pa ljudje še vedno študirajo? In se masovno vpisujejo na fakultete? Ker se to v Sloveniji splača. Hocem reči, da se splača biti študent. Gotov sem, da to ni nobena novost za bivše in zdajšnje študente. Študentski boni in popusti, delo prek študenta ipd. Če se ti ne da zaposliti, pač vpišeš podiplomca.

Seveda je res tudi, da se ti v Sloveniji v bistvu tudi ne splača zaposliti. Sploh ne, če imaš visoko izobrazbo. Kot primer -> Sam imam magisterij + dobrih deset let dodatnega šolanja ob fakultetni izobrazbi. Torej devet let (4+2 dodiplomca in 2+1 podiplomca) formalne izobrazbe na fakultetni stopnji + 10 let dodatnega šolanja. V tem pogledu imam torej 19 let izobrazbe več kot moj polbrat, ki ima srednjo šolo in dela kot sprejemnik v nekem skladišcu. Moja plača v bolnici z vsemi dodatki je bila (dokler nisem dal odpovedi) morda za 10 EUR na mesec višja kot njegova, torej okrog 900 EUR neto. Devalvacija znanja je, z mojega stališca, že sedaj več kot očitna.

Nič čudnega torej ni, da prihaja do *brain-draina* (Ob hitrem pregledu spleta sicer nisem nasel veliko raziskav, ki bi to potrjevale. Večinoma raziskave pravijo, da Slovenci radi ostajajo doma, tisti, ki odhajajo pa so večinoma visoko izobraženi. Ne vem kakšna je verodostojnost raziskav. Lahko jih najdete tule ali tule). V Sloveniji ni težko priti do visokošolske izobrazbe in tudi podiplomski študij ne stane ravno ogromno. Ko enkrat končaš podiplomca je pa daleč bolj smiselno, da se zaposliš v tujini, ker si tam za izobrazbo tudi plačan.

Leta 2006 slovencev odhod v tujino še naj ne bi mikal. Samo (?) 40% je razmišljalo o odhodu.

Akademska kariera v Sloveniji je le malo verjetna, ne glede na povprečje in objave – tisti, ki ste jo poskušali izpeljati, veste o čem govorim. V imenu jedrnatosti se ne bi spuščal v razpredanja o tem zakaj je tako in kako nelogično je zgrajen sam visokošolski sistem, ki ne nagradi akademskih dosežkov, ampak prej nasprotno.

Ob vsem napisanem se zares sprašujem ali je dostopnost visokošolske izobrazbe res najbolj pereč problem slovenskega visokega šolstva.

Pred leti sem prijavljal raziskavo o tem, koliko študentov nekaj let po diplomi dejansko ostane v svojem profilu. Iz raziskave bi med drugim lahko ugotovili ali je profiliranje poklicev v slovenskih univerzah izpeljano kvalitetno oziroma kako bi lahko bolj optimalno opredelili katere fakultete producirajo preveč in katere premalo diplomantov.

Za raziskavo v Sloveniji ni bilo nobenega interesa (za razliko od Anglije, ki je raziskavo hotela). Tisti profesorji na na naših fakultetah, ki so bili pripravljen komentirati mojo predlagano raziskavo so mi pojasnili, da fakultete dobijo sredstva iz proračuna glede na število vpisanih študentov. Po tej logiki res NIKOGAR na univerzi ne zanima rezultat, ki pravi, da bi morali zmanjšati število vpisnih mest in da npr. morda trg dela res ne potrebuje 1000 diplomiranih ekonomistov na leto. V tej točki bi se lahko oglasili tudi besni študentje, češ, če si pa res želim študirati npr. ekonomijo, je pa ja v redu, da to lahko počnem. Ironično je seveda to, da vsi ti ekonomisti potem ne delajo na področju ekonomije, ker delovnih mest ni. Tisti ki so dobri na svojem področju vseeno delajo tisto, kar so se namenili, tisti, ki pa morda niso najprimernejši za določen profil pa so v končni fazi izgubili vsaj štiri leta in še vedno ne delajo tistega, kar si želijo. Tako da so na koncu koncev vseeno izviseli in edina, ki je imela nekaj od tega je bila fakulteta, ki jo je v tako poslovanje prisila fiskalna politika.

Državna štipendija

AD-Futura

Iz foruma 45. razpisa za štipendije Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije. Rok za prijavo na razpis je bil 20. junij 2008 (Celotni forum je bil en dan kasneje zbrisan).

Citat:
darinka:
Datum: 03.09.2008 ob 14:32:11
Odgovor Andreji:
Kot že navedeno na tem forumu pričakujemo, da bomo lahko odločbe izdali do konca tega meseca, če seveda pridobimo pravočasno vse podatke o kandidatih, potrebne za odločanje.
konec citata

Komentar
Pozdravljeni,

Želel bi si, da bi rezultate objavili čimprej. Že moji prejšnji kolegi in kolegice so omenili, da je datum objave rezultatov nevarno blizu začetku študija. Če torej recimo objavite rezultate 30. septembra. In recimo, da štipendije ne dobim… Ali lahko v enem dnevu dobim študentski kredit? Ali naj zaprosim za študentski kredit sedaj in ga potem zavrnem, če mi fundacija nudi štipendijo?

Ali gre za to, da če zamudimo z rokom plačila šolnine in se ne moremo vpisati, vi pa nam naknadno odobrite štipendijo za tekoče šolsko leto, ki ga ne moremo več vpisati, glej ga zlomka, denar kar naenkrat ostane fundaciji? Kakšna smola, ja sej, sredstva so bila na razpolago, ampak, če jih pa študentje ne znajo črpati je pa to res njihov problem. Nič, bomo pač morali denar preusmeriti v druge dejavnosti fundacije, npr. letoviško hišico na Hvaru al pa v opremljanje novih prostorov. Če so sredstva iz Evropske unije, pa jih lahko država vrne. Ob tem je morda presenečena, ker jih Evropa za to ne pohvali, češ kako skromni da smo, ampak si misli, da se jim Slovenija res izplača, ker ob rokih plačuje dajatve EU, sredstev pa ne črpa.

Pri vsem tem je za marsikoga izmed nas tudi skrajno neugodno to, da si ne moremo urediti bivanja v tuji državi vsaj malo pred zacetkom šolskega leta. Običajna politika v npr. Angliji je, da tuji državljani, ki nimajo anleškega državljana, ki bi jamčil za njih, plačajo šest mesecev najemnine vnaprej. Odvisno kje posameznik študira, ampak recimo, da je v povprečju treba iz danes na jutri priskrbeti kakih 6000 Eurov. Plus dajatve, eno ali dvomesečna kavcija, plačilo agenciji, ipd. Tudi v primeru, da na koncu štipendijo dobimo, nam preostane le, da bivamo v stanovanjih, ki so jih vsi ostali že zavrnili, bodisi ker so luknje, bodisi, ker so daleč predrage luknje.

Nekje, ne vem kje, sem zasledil, da je bilo prijav kakih 70. Z današnjim dnem je minilo 75 dni od končnega roka razpisa. Prosim vas. Če bi se prijavitelji na razpis prijavljali na tuje fakultete s tako svetlobno hitrostjo, nas nikjer ne bi sprejeli.

Lep Pozdrav.

Anketa Zares, zares Anketa

Ankete Zares

Ankete, ankete

V levem vprašalniku zadnje vprašanje sprašuje po tem kaj se nam ta hip zdi največji problem v Sloveniji in kako bi ga rešili. 

Moj odgovor (ki se ga da prebrati tudi na Zaresovi spletni strani): 

Najbolj me skrbi, da preprosto ni ljudi, ki bi se ukvarjali s politiko in v resnici radi tudi kaj spremenili tako, da v prvi vrsti ne bi zadovoljevali lastnega pohlepa po moči ali denarju. 

Kot člana Zares me v resnici skrbi tudi naša stranka. Da ne bo pomote, plagiator mi še bolj ne ustreza, vendar sem upal, da se mi ne bo treba odločati zgolj za manjše zlo.

1) Združevanje z AS. To vidim kot dokaj cenen manever, ki je stranki sicer omogočil to, da imamo izpostave v vsaki slovenski vasi, po drugi strani pa smo dobili klovne kot je Kek in podobni, ki sem jih imel priložnost srečati na naših druženjih. AS ni na prejšnjih volitvah uspela pridobiti niti enega poslanca v parlament, kar veliko pove o jasnosti njihove vizije. Morda je dovolj, da s kom veliko igraš košarko?

2) Delo raznoraznih odborov. Sam sem bil del odbora za šolstvo. Vse skupaj je potekalo tako, da smo se dobili enkrat, se spoznali in se dogovorili za naslednje srečanje, ki je bilo dva meseca kasneje kot smo se okvirno dogovarjali. Vmes smo nekaj pisali o svoji viziji programa. Priprave na ta drugi sestanek so bile v bistvu v enem dokumentu nametani naši umotvori. Dobili smo jih na dan sestanka. Večina ljudi na sestanku sploh ni bila seznanjena z njimi. Naš vodja ni pripravil povzetka in ni imel pojma o čem naj bi sploh polemizirali. Vrhunec sestanka je bil, ko je neka kolegica rekla: Naredimo šolo bolj človeško in si je naš vodja (brez heca) pomel roke in rekel, “no pa imamo uporaben volilni slogan”. Saj razumem, slogani so pač bolj pomembni od vsebine. Po nekaj urnem nabijanju smo odšli z obljubami tipa: “v par dneh dobite povzetke po  elektronski pošti, in potem preko mejlov sestavimo osnutek programa za šolstvo“. Po več-mesečni pavzi smo dobili pošto od našega vodje, ki je ubožec ravno moral dokončati doktorat in ni imel časa za neko usklajevanje okrog programa, tako, da ga je napisal kar sam in nam dal par dni časa za komentarje. Torej, človeka ni na spregled, po dveh mesecih pa mi postavi nek minimalen rok za komentiranje njegovega umotvora. zakaj že imamo odbor? Očitno ne zato, da bi nekaj dodali k programu.

Tudi ta pošta se je končala z obljubami kako se bomo dobili in izpilili program. Tega sestanka nikoli ni bilo. Verjetno je našega vodjo zagovor doktorata preveč utrudil. Osnutek programa je napisan medlo in nezanimivo. V njem je obilo krilatic v smislu: “trudili se bomo za…“, “Vzpostavili bomo dialog z…“, in podobne nebuloze. Prvič, kot je rekel Yoda: “Try not, do or do not“. Ta ideja sicer ni zrasla na njegovem zeljniku, poznamo jo tudi v psihoterapiji. In drugič, oprostite anglicizmu in vulgarnosti, would it fucking kill you to be direct and clear? Bi znal sam to speljati bolje. Ja. Ali koga to zanima? Niti ne.

Sedaj bom raje nehal, v bistu sumim, da tega tako ali tako nihce ne bere. In tudi to me skrbi. Skrajno presenečen bom, če bom slučajno dobil odgovor na tole pisanje. Lahko mi ga pošljete kar na david.modic[AT]zares.si, da ne bo naslov služil samo razpečevanju okrožnic športnega odbora Kamnik, čigar član je očitno opazil tržno nišo in nam vsem poslal ugodno ponudbo smučarskih tečajev za najmlajše.

Prvi zapis

Pogled v prihodnost

Tale pita bo zelo sladka. Ta hip se s Tonijem (prijatelj, dizajner, Drupal guru) prebijava skozi kreacijo strani podjetja pita .Trudim se da bi stran ponujala korporativno podobo obenem pa ostala neprevzetna.

Moja vizija tega podjetja v nastajanju je zapolnjevanje vrzeli, ki jo za seboj pušča turbo-kapitalizem, ki ne daje kakega velikega poudarka na prihodnost. Pri nas, v Sloveniji, je koncept zlatih ovratnikov, torej tistih delavcev, ki so še posebej vredni za podjetje, ponavadi enačen z vodilnim kadrom, kar je pogled, ki je velikokrat preozek in na noben način ni koristen podjetju in njegovemu vodstvu. Manager podjetja ni nujno tudi najbolj kreativen delavec, nima nujno specifičnih znanj za izboljševanje določenega izdelka, ne piše nujno najboljših reklam in ni edini človek na svetu z idejami, ki bi izboljšale kvaliteto izdelka. Po drugi strani delavci niso nujno motivirani samo z denarjem, so pa definitivno motivirani preko denarja takrat, ko jih ne motivira nobena druga lastnost/posebnost podjetja. Najbolj zanimiv in dobičkonosen kader ne ostane v podjetju, ki mu nič ne ponuja. Denar lahko samo delno sanira tako nastalo situacijo.

Izkušnje zaposlenih v Piti kažejo, da organizacije ponavadi svojim zaposlenim ne nudijo varnosti. Tipični stavki so: “A ti ni zadost, da sem te zaposlil? Če ti kej ni všeč dej odpoved, pa bo na tvoje delovno mesto prišel nov neizšolan kekec, ki ga bomo cuzali, dokler ne bo dovolj nezadovoljen, da bo tudi on odšel, njegovo delovno mesto pa bo zasedel nov neuk kekec.” Vsake toliko časa nekdo od zaposlenih izzove ta blef in tudi zares odide. Svet se vrti naprej, organizacija zaposli nov kader, ki je srečen, da sploh ima službo in bivši delavec utone v pozabo. Organizacija sicer s tem ne napreduje in se ne izboljšuje. V konkurečnem poslovnem svetu si preprosto ne moreš privoščiti, da bi zelo kvaliteten kader podaril konkurenci. Vendar to na žalost še ni postalo jasno mnogim gospodarstvenikom. Na prvi pogled se nič ne spremeni, kvalitetni managerji pa bi lahko vodilnemu kadru v takem podjetju povedali, da se take strateške odločitve kažejo malo bolj na dolgi rok, ne pa v naslednjih nekaj dneh ali v naslednjem mesecu. Po nekaj mesecih vodilni kader opazi, da v podjetju nekaj škripa, skličejo sestanek podjetja in imajo visokoleteče govore o tem, kako se je nujno bolj potruditi, kako uspešnost pada, za kar so seveda krivi delavci, in kako bo treba malo več delati, vendar ne ponudijo ničesar, kar bi delavce bolj motiviralo. Tako tisti, ki ostanejo v taki ladji polni lukenj še bolj intenzivno črpajo vodo za isto plačo in obenem poslušajo kako nesposobni so. Kmalu za tem odide naslednji najbolj sposoben delavec, ki ga vodstvo nadomesti z nekom, ki je morda v končni fazi lahko po nekaj letih piljenja zares dober, vendar v tistem hipu še ni dovolj izkušen, da bi veliko dodal h kvaliteti storitev. Skeptiki bodo rekli, da morda lahko zaposliš tudi koga, ki je skrajno sposoben z veliko izkušnjami, vendar v podjetju, ki počasi tone ne moreš računati na to, da so ljudje, ki so zelo sposobni obenem tudi skrajno neinformirani.

To, da najprej odidejo nesposobni delavci je zgolj samo-tolažba managerja, ki tava v temi. Tisti, ki se zavedajo kako nesposobni so, ne bodo odšli z delovnega mesta, ki jim vsaj približno ponuja neke bonitete, na katere velikokrat ne bi mogli računati v podjetju, kjer zna vodstvo malo bolje prepoznavati nesposobnost. Z malo zdrave pameti postane jasno, da so odhodi bolj izobraženega kadra znak za preplah in ne trenutek v katerem si manager reče: “Še dobro, da je ta delavec odšel, ker je bil itak nesposoben. Odrezali smo mast, ostale pa so samo še mišice, ki bodo poganjale motor uspešnosti”. Če hočete še nadaljevati s to primerjavo – če organizem miruje, najprej odmrejo mišice in ne salo.

Dovolj za tokrat.