(c) RTV Slovenija

Na kratko:

Marjan P., politično mrtvi SLSov funkcionar noče več biti direktor mobitela, ker ima dovolj denarja, ne pa tudi moči. Odloči se, da bi mu prav prišlo, če bi se vrnil nazaj h koritu. Do sedaj mu je prav prišlo (mislim politično) vsakršno kolovratenje okrog Hrvatov (ljudem grejo Hrvati na jetra, vsi imamo radi rodno grudo, itd). Pa se odloči, da bo zahteval referendum o vstopu hrvaške v Zvezo NATO. Odločanje o drugem narodu? Sitnica! Milijoni eurov za referendum, ki nikogar ne zanima? Ni problema! To da je o tem že odlocal DZ? Pih!

Kar se tiče ratifikacije. DZ je o ratifikaciji še enkrat glasoval. Tokrat so se mnogi poslanci (seznam je tule – komentar 97) naenkrat odločili, da v bistvu ni problema, če glasuješ za nekaj zlaganega, saj cilj opravičuje sredstva, ne? Zares se je zvečine vzdržal, čeprav je večina pred tem glasovala proti.

Celoten zapis Golobičeve in Marjanove kolobocije je tule.

26.  David Modic pravi:

Citiram:
“…Gospod Podobnik si jemlje pravico, da domnevno govori v imenu slovenskega naroda. O njem se je slovenski narod izrekel, zato tudi zaseda funkcijo, kot jo zaseda in je nesmiselno izgubljati besede…”

“… da peščica oziroma 2500 ljudi, vzame državo za talko in si ob tem še drzne govoriti v imenu slovenskega naroda. …”

“… Žal se je zapletlo z odlogom zaradi zaključnega računa in to je krivda SDS-a. …”

To je hec, a ne? Slaba šala?
Prvič, slovenski narod se je skozi svoje predstavnike izrekel tudi pri prvem glasovanju o sprejemanju finančnega obračuna, pa se je koaliciji vseeno zdelo pomembno, da se izreče še enkrat. V mojih očeh je težko očitati sprenevedanje nekomu, če se sam tudi sprenevedaš.

Drugič, tudi pri glasovanju o izračunu 2007 si je SDS vzela državo za talko (torej še manj kot 2500 ljudi), ampak je po tem, ko ste plačali odkupnino vodja koalicije rekel, da ste zdaj opravili zrelostni izpit. Če torej gre enkrat, zakaj ne bi šlo še večkrat. Koalicija je že dokazala, da je, če oprostite izrazu, everybody’s bitch. Ne se zdaj pritoževat, če vas lokalci pošiljajo po čike.

Tretjič, to ni krivda SDS – če igraš poker in te nekdo premaga za to ni kriv on. Pač boljše igra poker. Da ne bo pomote, nisem nek pristaš plagiatorja, ampak to, da ga koalicija krivi za lastno šibkost ni kvaliteta velikih.

Dajmo se razumet – kot primer – trditev, da nisi sodeloval v kaznivem dejanju zato, ker si bil samo zraven, čeprav ga nisi preprečeval, ne drži vode. Ne bodimo naivni, če si tiho, ko nekdo nekaj izsili to ne pomeni, da si se tiho uprl, ampak, da si tiho pristal na izsiljeno. In v tem primeru si, pravno gledano, soudeležen, pa če potem še tako stokaš kako si bil v bistvu proti.

Ne vem, z moje perspektive ni opravičljivo to, da nekdo dela nekaj nedopustnega (govorim o ignoriranju tretje veje oblasti in oportunističnemu jadranju po morju lastne integritete) ti pa stojiš zraven in v bistvu praviš, sicer se ne strinjam, ampak te bom vseeno podprl. Javnost mi je priča, da sem rekel, da sem proti, čeprav sem v bistvu s svojo neaktivnostjo dopustil, da se nedopustno vseeno dogaja.

Sam mislim da je referendum idiotija, vendar mislim tudi, da koalicija nima pravice nastopati s stališča branilcev integritete državljanov Slovenije, zagotovo ne, dokler nima lastne integritete. Kot pravim, ne me imet za norca, to da te vodi patološki narcis ne opravičuje tega, da mu to dovoliš.

(c) siol.net

Če na hitro povzamem:
Koalicija poskuša ratificirati pridružitveni protokol Hrvaške in Albanije k zvezi NATO. Ratifikacija pade v vodo, ker je SDS jezna. Jezna je, ker v zaključnem proračunu za leto 2007 piše, da je situacija bolj rožnata, kot je v resnici. Preprosto povedano, država je v minusu, v proračunu piše, da smo v plusu, računsko sodišče se pritoži, poslanci zavrnejo dokument, ki nima veze z realnostjo. Plagiator popeni in reče, da protokol ne bo sprejet, dokler DZ ne sprejme proračuna, ki je nerealen.

Koalicija impotentno popeni, Pahor navrže nekaj puhlic in potem zaprosi naj poslanci glasujejo po svoji vesti, vendar tako, da bo ratifikacija vseeno uspela.

Golobič med drugim reče :
[...]“Zgodilo se je skrajno izsiljevanje, saj besedilo nekega akta ni bilo sprejeto v točno takšni obliki, kot ga je sprejela prejšnja vlada. Za takšnim stališšem stoji človek, ki je pol leta vodil Svet EU, ki je sinonim za popolnoma drugačno delovanje. To nas mora vse skrbeti. Gre za simbolni požig Državnega zbora in kratico SDS in si lahko predstavljamo kot Samovoljno demokratsko stranko ali kot Selektivno demokratsko stranko.” [...]

in še (prav tam)

“Primer je upravičeno zaskrbel vse po vrsti in terja temeljit premislek o nadaljnjih korakih in o stanju demokracije v Sloveniji. Prav tako bom na organih Zares odprl razpravo o tem ali je, v takšnih okoliščinah in kontekstu tako brezsramnega iziljevanja, možno in dopustno nadaljevanje naših priprav na sodelovanje, v iskanju najboljših rešitev za izhod iz gospodarske krize, za katerega smo se v tem tednu dogovorili predsedniki parlamentarnih strani, a že nekaj dni za tem doživeli nekaj diametralno nasprotnega. Nezaslišano je, da neka stranka, ki se razglaša za državotvorno, vzame za talca lastno državo in njen mednarodni ugled in neoziraje na dolgoročen strateški interes države, z grožnjo temu talcu izsiljuje,” je še dodal Golobič.

Potem se razvije debata…

64.  David Modic pravi :
2. februar 2009 ob 21:43

Pa bo šla podpora vladi še bolj v “poden”. Iskreno upam, da bodo poslanci Zaresa še vedno glasovali po svoji vesti, torej, da ne bodo pozabili, da je to v bistvu poanta parlamentarne demokracije.

66.  stane pravi:
2. februar 2009 ob 22:02
David, državljani, ki so stranke in parlamentarce na volitvah pooblatili, da v njihovem imenu in za njihov račun vodijo to skupno in nerazdelno podjetje, pričakujejo, da bodo poslanci glasovali po pameti, kajti vest pri glasovanju o predlanskih številkah nima čisto nič zraven.

69.  David Modic pravi:
Živjo Stane,
Morda sem narobe razumel poanto članka iz Dnevnika (URL naveden zgoraj) – zdelo se mi je, da premier poziva ljudi naj glasujejo pametno ne pa tudi moralno (oz. ne po svoji vesti). Pojem vest sem uporabil kot sopomenko integriteti. Ne dvomim, da premier misli, da bi bilo pametno, če bi poslanci glasovali tako kot bi si želel. Torej, dovolite, da se popravim:

Iskreno upam, da bodo poslanci Zaresa glasovali glede na zaveze, ki so jih sprejeli, ko so skupaj z drugimi prevzeli oblast ter pri tem računam na njihovo integriteto.

Sam nimam vpogleda v pogodbo o delovnem razmerju poslancev v DZ, bi pa bil presenečen, če v njej ne bi bilo klavzule v smislu – po svojih najboljših močeh bom ščitil integriteto in vrednote države v kateri sem bil izvoljen. Torej – v situaciji kjer se od poslancev pričakuje, da lažejo o svojem mnenju, poslanci naj ne bi lagali. Ker, kaj pa je to drugega – nobenih novih podatkov ni na plano. Vse kar pravi plagiator je, da si računsko sodišče izmisljuje in da je DZ poreden, ker ga ne pohvali. Oprostite, ampak to ni argument, ki bi spreminjal moja prepričanja (in verjetno tudi tujih ne). To je preprosto zahteva po uklonitvi. Premier ob tem reče: “Ja,ja, v redu, v redu, sej vem, da se ne strinjate, ampak a bi lahko mal popustil? Čisto malo, no. Kaj vas pa stane, če glasujete tako, kot pravim? Sej mislite si lahko vseeno svoje. Ne, ne nimam nobenih novih argumentov, sam dejmo popustit plagiatorju,  ker…”

Ker kaj? Ker ne bo več delal štale? Ker bo potem lažje delati z njim? Ker bo potem premieru rekel, da ni tako slab premier?

Smo torej v situaciji kot v službi, kjer sodelavec nima prav, ampak šef zahteva, da mu vseeno pritrdimo, zato da ne bo več zganjal sranja. No in tukaj pride v igro vest oziroma integriteta, če hočete. Ker, tisto kar je pametno, ni vedno tudi korektno. Če hočete kak primer: V smislu ekonomskega blagostanja (utility) je pametno, če nekoga nategneš ko mu prodaš avto, ni pa korektno. Pametno je da plagiatorju vržeš par miljonov evrov in ga odseliš na Elbo zato, da ne bo več škodil Slovencem, ni pa to korektno/moralno. Ko te nekdo posiljuje in pri tem nimaš izbire je pametno, da uživaš in vsaj imaš kaj od tega, pa so ljudje običajno vseeno jezni, prizadeti, žalostni. Ni vse kar je pametno tudi dobro. Včasih je pametno, da si tiho in si misliš svoje, ampak to ruši integriteto posameznika in to zagotovo ni korektno za poslanca (in se marsikoga drugega, da ne bo pomote).

In kaj se bo zgodilo, če bo glasovanje o NATU in SDS ne glasuje za? Pa kaj? Bo situacija kaj manj mučna kot že itak je? Pač takle mamo. Tako pač deluje parlamentarna demokracija. Eni so za in eni proti. Premier itak že zdaj za tujino deluje kot nesposoben bebec, torej se tudi potem ne bo nič spremenilo, z edino razliko, da morda tukaj ne bomo mislili da nima nobene hrbtenice. To, da mu ni jasno kaj počet z močjo se pa itak zdi očitno.

A veste, to me spominja na analize govorov bivšega predsednika Busha na Ameriški republikanski televiziji Fox, kjer je ubožec nekaj blebetal in komaj povedal kak smiseln stavek oni pa so nasli skrito globino v še tako infantilnih izjavah. Tako se mi zdi, da včasih poteka analiza dejanj aktualnega premiera po raznih blogih (razgledi, dnevnik ipd).

No ja, toliko. D

70.  stane pravi
3. februar 2009 ob 0:40
David, povej mi, v čem vidiš moralo v neizglasovanju zaključnega računa? Janša je volitve izgubil in mu ni potrebno na tak način še enkrat povedati, da jih je izgubil. Tu ni šlo za nikakršno moralo, pač pa za dlakocepstvo, od katerega lastniki države ne bodo imeli nič. Je pa ta epizoda odličen dokaz, da smisel pozicije in opozicije ni sodelovanje, pač pa nasprotovanje.
Vsaka stran naj igra svojo vlogo in bo najbolj prav za vse tudi v kriznih razmerah.

71.  David Modic pravi:
Živjo Stane,
moralo vidim v odločanju po lastni vesti, ne pa po tem kaj bi bilo željeno.

Saj ne gre za dokazovanje plagiatorju, da je izgubil. Menim da gre za to, da človek pogleda kakšna so dejstva, ki so mu na voljo, oceni komu zaupa (verjetno predvsem po prejšnjih izkušnjah) in glasuje glede na mnenje, ki si ga je ustvaril, pri tem pa ni oviran s prtljago tipa “ne brcaj človeka, ko je na tleh”, ali pa “naredi mi uslugo, ker morava skupaj držat.” Glej, če dovolis malo sprevrženo figurativno in ekstremistično primerjavo – če si človek zasluži brcanje ni važno, če je na tleh. O tem bi morda moral razmišljat preden je pristal na tleh.

In še enkrat, ne gre za dokazovanje plagiatorju, da je na nek način neoptimalen. Takšna dokazovanja je izvedla populacija, računsko sodišče, gospodarstvo, svobodni mediji tu in v tujini in tako naprej. Mislim, da ni funkcija poslancev, da to počnejo, četudi morda kdo to potrebo ima.

Sicer se delno strinjam s teboj, da bi bilo morda bolje, če si pozicija in opozicija nasprotujeta, če že ne moreta delovati kot bi to pričakovali od neke bolj visoko razvite demokracije. S tem hočem povedati, da imam velikorat občutek, da pri se pri nas velikokrat zamegli smisel politike in njenih opcij. Kaj hočem s tem povedati – včasih imam občutek, da se pri nas politične struje definirajo kot kdo one niso. V smislu mi nismo SDS ali mi nismo rdeča banda ali če popreprostim – naša edina lastnost in politična prednost je, da nismo taki kot vi. V takih razmerah nujno naletimo na programsko sušo, kjer je bolj pomembno, da takoj, ko nekdo nekaj predlaga, dokažeš da je bebec, ne pa da imaš  kvalitetno alternativo. V morda bolj razviti demokraciji bi sicer pričakoval, da si pozicija in opozicija nasprotujeta ampak ne zato, ker sta pozicija in opozicija, temveč zato, ker izhajata iz različnih vrednot in izhodišč, znotraj njiju pa nastopajo poslanci s sicer generalno skupno usmeritvijo ampak svojim stališčem do določenih zadev in glasujejo tako, kot menijo, da je prav.

V tem se vračam nazaj k prvotni dilemi in začetku tega članka – Povsem legitimno je, da je nekdo proti vstopu Hrvaske v Nato, abotno pa je, da je proti zato, ker se nekdo ne strinja z nekim drugim njegovim stališčem. Kaksna programska usmeritev je to? Kaj dejansko sporočaš svojim volivcem s tem, razen tega, da pokažeš, da si ti res frajer in če dovoliš, rahlo psihopatski. Da prehitiva sofizme – abotno je tudi to, da vnaprej sporočiš, da bosš proti čemurkoli, samo zato, ker se nekdo ne strinja s tabo v nečem drugem. Kaj pa skupno dobro? Da ne bo pomote, mislim, da premier skriva svojo omahljivost za krinko skupnega dobrega in kljub temu da govori o konsenzu, v resnici izvaja le enostransko prilagajanje. V konsenzu se prilagajata obe strani.

Dovoli še to – ne strinjam se, da lastniki države ne bodo imeli nič od glasovanja glede na lastna prepričanja. Le tako bodo ohranili integriteto, kar pa, verjetno se o tem strinjava, ni malo.

D

72.  stane pravi :
3. februar 2009 ob 8:49
Seveda, da lastniki države, državljani, volivci, od zavestnega ali nezavestnega glasovanja nimajo nič, če je rezultat glasovanja slab.
Da je rezultat tega glasovanja bil slab, pa je lahko jasno vsakemu bebcu in je čisto pravilno, da se na popravnem izpitu to popravi.
Z zavestnim ali nezavestnim glasovanjem, je čisto vseeno.
Če pa se ta farsa še enkrat ponovi, bi moral ukrepati predsednik države z vsemi pooblastili, če jih ima.
Parlament ni vrtec, v kterem bi se lahko užaljeni mulci pretepali na račun ljudstva, ki jih je izvolil.
V teh kriznih časih pa tudi ni veliko prostora za razna soliranja po svoji vesti in kdor ni sposoben sprejemati neke partijske discipline pri glasovanju, pa naj sledi Pukšiču.
To, da enkrat vodstva strank sugerirajo poslancem, naj se ravnajo po svoji vesti, drugič pa po njihovi, je pa do volivcev zares nemoralno obnašanje.
Nadaljevanju takšne prakse lahko sledi samo kaos.

82.  David Modic pravi:

Živjo Stane,
rezultat glasovanja je bil slab samo v očeh tistih, ki niso uveljavili svojega mnenja.

V luči tega, da glasovanje ni podprlo, po mnenju glasujočih, zavajujočih dokumentov, pa je bil rezultat glasovanja dober.

Saj v tem, da ljudje glasujejo po svoji vesti ni nic farsičnega, torej se mi prvič glasovanje ni zdelo farsa, drugič pa (se povsem strinjam s tabo) bo farsa saj ni nobene potrebe da o nespremenjenem dokumentu parlament glasuje se enkrat. Saj je enkrat že.

V tvojem mnenju, da v krizi moramo misliti po partijski liniji se razhajava. Neoliberalistična taktika omejevanja človeških svoboščin preko stanja šoka in posledično prevlada kapitala se, zgodovinsko gledano, ni nikoli posebno dobro obnesla. Zadnji primer so ZDA – kljub kršenju človekovih pravic in razvrednotenju človeškega dostojanstva v imenu zaščite trga so vseeno globoko v finančni krizi. No ja, pa saj to vse že veš.

Menim, da bi vodstva strank morala vedno zahtevati od poslancev, da se odločajo po lastni vesti.

dr. Andrej Rus (vir: arhiv Dela)

[...] Sedem dni po napadu je Policijska uprava Ljubljana podala sporočilo za javnost na novinarski konferenci 10.12. Ker se sporočilo policije precej razlikuje od tega, kar se je v resnici zgodilo, sem se odločil napisati to pismo za vse tiste, ki ste spremljali dogajanje in mi izrazili podporo, sedaj pa ugibate, od kod take razlike. [...]

(Celoten tekst najdete tule)

1.  David Modic pravi :
16. december 2008 ob 0:08

Spoštovani,

Vaše pismo me je kar pretreslo. Predvsem zato, ker sem imel občutek, da iz njega veje kar velika mera nemoči. Zagotovo so dogodki, v katerih ste bili udeleženi, skrajno neprijetni. Ne bi jih privoščil nikomur in želel bi, da moje pisanje ne izzveni, kot da mi je za vašo travmo malo mar, daleč od tega.

Ob celotnem dogajanju pa sem prestrašen.

Če prav razumem, se zgodi nekaj podobnega: Visok vladni funkcionar, uslužbenec javne uprave je žrtev kaznivega dejanja (lahko tudi prekrška, saj to ni važno za moj argument). Na prizorišče kaznivega dejanja pridejo predstavniki policije, ki so po definiciji ravno tako uslužbenci javne uprave in so hierarhično podrejeni žrtvi (seveda ne neposredno). Opravijo (po opisanem sodeč površno) preiskavo in sklepajo nekaj o naravi dogodka. Ob tem poskrbijo, da nimajo veliko dela in da razlaga kar najmanj zaziba barko javnosti. V tem pogledu je videti, kot da javnega uslužbenca pustijo na cedilu v imenu netransparentnosti in udobja.

Javni uslužbenec, ki verjame, da ima prav in ki je de-facto predstavnik države (ta pa naj bi vsaj po definiciji ne bila vojaška diktatura), potem na spletni strani svoje stranke objavi svojo plat zgodbe.

Ob tem imam občutek, da ste prevzeli vlogo reporterja, vaša funkcija pa je vse prej kot to. Kljub temu, da ste bili v zgoraj opisanem incidentu žrtev, ste obenem tudi izvoljeni predstavnik ljudstva.

Tu pa pridemo do mojega strahu:
- Komu sem s svojim glasom dal moč v roke? Človeku, ki apelira na moj občutek zgražanja nad krivico? Človeku, ki se odreka svoji moči v upanju, da mu jo bo javnost vrnila? Pričakoval sem, da bodo ljudje, ki sem jih izvolil, tudi prevzeli svojo pozicijo z vso odgovornostjo in pravicami, ki jih ta pozicija prinaša. Kar bi rad povedal, je preprosto tole: Če ne boste vi vplivali na družbo tako, da se bomo vsi v njej počutili bolje, tega ne bodo zmogle niti ljudske množice brez moči. Tisto, kar je najbolj strašljivo, ni to, da obstajajo pretepači, ni to, da je policija lahko nesposobna ali neefektivna, ni to, da ljudi bolj skrbi plačilo parkirnine kot ranjen človek, temveč to, da tisti ki je prevzel odgovornost za vodenje države, ki vsebuje tudi te ljudi, piše bloge namesto, da bi to državo spreminjal.

- Kaj bi se zgodilo, če bi bil v isti situaciji nekdo, ki nima vaše moči? Očitno ne bi mogel računati na orodja pravne drzave, saj ze politični funkcionarji privzemajo, da le-ta ne delujejo.

Za tako pisanje sem se odločil, ker se vedno upam, da bomo morda lahko sanirali tisto, kar smo dokaj izdatno zavozili v preteklosti. Vem, da je take misli težko poslušati, se zlasti s spiralnim zlomom leve roke, pa vendar jih pišem zgolj zato, ker nisem povsem obupal nad tem, da bodo dejansko slišane.

S spoštovanjem,
David Modic

PS: Dr. Rus se ni nikoli odzval. Zares me pa tudi še ni izpisal iz članstva…

Ankete, ankete

V levem vprašalniku zadnje vprašanje sprašuje po tem kaj se nam ta hip zdi največji problem v Sloveniji in kako bi ga rešili. 

Moj odgovor (ki se ga da prebrati tudi na Zaresovi spletni strani): 

Najbolj me skrbi, da preprosto ni ljudi, ki bi se ukvarjali s politiko in v resnici radi tudi kaj spremenili tako, da v prvi vrsti ne bi zadovoljevali lastnega pohlepa po moči ali denarju. 

Kot člana Zares me v resnici skrbi tudi naša stranka. Da ne bo pomote, plagiator mi še bolj ne ustreza, vendar sem upal, da se mi ne bo treba odločati zgolj za manjše zlo.

1) Združevanje z AS. To vidim kot dokaj cenen manever, ki je stranki sicer omogočil to, da imamo izpostave v vsaki slovenski vasi, po drugi strani pa smo dobili klovne kot je Kek in podobni, ki sem jih imel priložnost srečati na naših druženjih. AS ni na prejšnjih volitvah uspela pridobiti niti enega poslanca v parlament, kar veliko pove o jasnosti njihove vizije. Morda je dovolj, da s kom veliko igraš košarko?

2) Delo raznoraznih odborov. Sam sem bil del odbora za šolstvo. Vse skupaj je potekalo tako, da smo se dobili enkrat, se spoznali in se dogovorili za naslednje srečanje, ki je bilo dva meseca kasneje kot smo se okvirno dogovarjali. Vmes smo nekaj pisali o svoji viziji programa. Priprave na ta drugi sestanek so bile v bistvu v enem dokumentu nametani naši umotvori. Dobili smo jih na dan sestanka. Večina ljudi na sestanku sploh ni bila seznanjena z njimi. Naš vodja ni pripravil povzetka in ni imel pojma o čem naj bi sploh polemizirali. Vrhunec sestanka je bil, ko je neka kolegica rekla: Naredimo šolo bolj človeško in si je naš vodja (brez heca) pomel roke in rekel, “no pa imamo uporaben volilni slogan”. Saj razumem, slogani so pač bolj pomembni od vsebine. Po nekaj urnem nabijanju smo odšli z obljubami tipa: “v par dneh dobite povzetke po  elektronski pošti, in potem preko mejlov sestavimo osnutek programa za šolstvo“. Po več-mesečni pavzi smo dobili pošto od našega vodje, ki je ubožec ravno moral dokončati doktorat in ni imel časa za neko usklajevanje okrog programa, tako, da ga je napisal kar sam in nam dal par dni časa za komentarje. Torej, človeka ni na spregled, po dveh mesecih pa mi postavi nek minimalen rok za komentiranje njegovega umotvora. zakaj že imamo odbor? Očitno ne zato, da bi nekaj dodali k programu.

Tudi ta pošta se je končala z obljubami kako se bomo dobili in izpilili program. Tega sestanka nikoli ni bilo. Verjetno je našega vodjo zagovor doktorata preveč utrudil. Osnutek programa je napisan medlo in nezanimivo. V njem je obilo krilatic v smislu: “trudili se bomo za…“, “Vzpostavili bomo dialog z…“, in podobne nebuloze. Prvič, kot je rekel Yoda: “Try not, do or do not“. Ta ideja sicer ni zrasla na njegovem zeljniku, poznamo jo tudi v psihoterapiji. In drugič, oprostite anglicizmu in vulgarnosti, would it fucking kill you to be direct and clear? Bi znal sam to speljati bolje. Ja. Ali koga to zanima? Niti ne.

Sedaj bom raje nehal, v bistu sumim, da tega tako ali tako nihce ne bere. In tudi to me skrbi. Skrajno presenečen bom, če bom slučajno dobil odgovor na tole pisanje. Lahko mi ga pošljete kar na david.modic[AT]zares.si, da ne bo naslov služil samo razpečevanju okrožnic športnega odbora Kamnik, čigar član je očitno opazil tržno nišo in nam vsem poslal ugodno ponudbo smučarskih tečajev za najmlajše.