(c) Christopher Bruno (from sxc.hu)

V času volitev se različne stranke ukvarjajo tudi z dostopnostjo visokega šolstva pri nas. Ne vem kakšno je stališče “desnih” strank. Levica pa se nagiba k omogočanju fakultetne izobrazbe vsakemu, ki si to želi. Komentatorji na različnih strankarskih straneh opozarjajo, da smo Slovenci v svetovnem količinskem vrhu glede na število diplomantov. Skrbi jih, da bi taka politika lahko pripeljala do devalvacije znanja.

K zgornjemu svarilu o morebitni kasnejši devalvaciji znanja, bi dodal še, da mislim da je ta devalvacija že kar pošteno prisotna. V moji prejšnji službi (v zdravstvu) so mi ob magisteriju dvignili plačo za 20 EUR bruto. Znanci na vodilnih mestih v šolstvu so mi namignili, da sem morda že “kar prevec izobražen” za delo na svojem podrocju.

Zakaj pa ljudje še vedno študirajo? In se masovno vpisujejo na fakultete? Ker se to v Sloveniji splača. Hocem reči, da se splača biti študent. Gotov sem, da to ni nobena novost za bivše in zdajšnje študente. Študentski boni in popusti, delo prek študenta ipd. Če se ti ne da zaposliti, pač vpišeš podiplomca.

Seveda je res tudi, da se ti v Sloveniji v bistvu tudi ne splača zaposliti. Sploh ne, če imaš visoko izobrazbo. Kot primer -> Sam imam magisterij + dobrih deset let dodatnega šolanja ob fakultetni izobrazbi. Torej devet let (4+2 dodiplomca in 2+1 podiplomca) formalne izobrazbe na fakultetni stopnji + 10 let dodatnega šolanja. V tem pogledu imam torej 19 let izobrazbe več kot moj polbrat, ki ima srednjo šolo in dela kot sprejemnik v nekem skladišcu. Moja plača v bolnici z vsemi dodatki je bila (dokler nisem dal odpovedi) morda za 10 EUR na mesec višja kot njegova, torej okrog 900 EUR neto. Devalvacija znanja je, z mojega stališca, že sedaj več kot očitna.

Nič čudnega torej ni, da prihaja do *brain-draina* (Ob hitrem pregledu spleta sicer nisem nasel veliko raziskav, ki bi to potrjevale. Večinoma raziskave pravijo, da Slovenci radi ostajajo doma, tisti, ki odhajajo pa so večinoma visoko izobraženi. Ne vem kakšna je verodostojnost raziskav. Lahko jih najdete tule ali tule). V Sloveniji ni težko priti do visokošolske izobrazbe in tudi podiplomski študij ne stane ravno ogromno. Ko enkrat končaš podiplomca je pa daleč bolj smiselno, da se zaposliš v tujini, ker si tam za izobrazbo tudi plačan.

Leta 2006 slovencev odhod v tujino še naj ne bi mikal. Samo (?) 40% je razmišljalo o odhodu.

Akademska kariera v Sloveniji je le malo verjetna, ne glede na povprečje in objave – tisti, ki ste jo poskušali izpeljati, veste o čem govorim. V imenu jedrnatosti se ne bi spuščal v razpredanja o tem zakaj je tako in kako nelogično je zgrajen sam visokošolski sistem, ki ne nagradi akademskih dosežkov, ampak prej nasprotno.

Ob vsem napisanem se zares sprašujem ali je dostopnost visokošolske izobrazbe res najbolj pereč problem slovenskega visokega šolstva.

Pred leti sem prijavljal raziskavo o tem, koliko študentov nekaj let po diplomi dejansko ostane v svojem profilu. Iz raziskave bi med drugim lahko ugotovili ali je profiliranje poklicev v slovenskih univerzah izpeljano kvalitetno oziroma kako bi lahko bolj optimalno opredelili katere fakultete producirajo preveč in katere premalo diplomantov.

Za raziskavo v Sloveniji ni bilo nobenega interesa (za razliko od Anglije, ki je raziskavo hotela). Tisti profesorji na na naših fakultetah, ki so bili pripravljen komentirati mojo predlagano raziskavo so mi pojasnili, da fakultete dobijo sredstva iz proračuna glede na število vpisanih študentov. Po tej logiki res NIKOGAR na univerzi ne zanima rezultat, ki pravi, da bi morali zmanjšati število vpisnih mest in da npr. morda trg dela res ne potrebuje 1000 diplomiranih ekonomistov na leto. V tej točki bi se lahko oglasili tudi besni študentje, češ, če si pa res želim študirati npr. ekonomijo, je pa ja v redu, da to lahko počnem. Ironično je seveda to, da vsi ti ekonomisti potem ne delajo na področju ekonomije, ker delovnih mest ni. Tisti ki so dobri na svojem področju vseeno delajo tisto, kar so se namenili, tisti, ki pa morda niso najprimernejši za določen profil pa so v končni fazi izgubili vsaj štiri leta in še vedno ne delajo tistega, kar si želijo. Tako da so na koncu koncev vseeno izviseli in edina, ki je imela nekaj od tega je bila fakulteta, ki jo je v tako poslovanje prisila fiskalna politika.