Tisto, ker ne gre neopaženo mimo nas, pa vendar se nam na videz neizogibno približuje, je prikrit vojaški udar. Janša, skupaj z ostalimi “partnerji” jemlje tisto, kar mu ne pripada – oblast. Dobra četrtina volivcev je volila zanj, ostali, ki so volili njegove priležnike, pa še niso povsem dojeli, kaj se jim dogaja. Empirično dokazljivo je, da so denimo tako volilci Desusa, kot DLGV, razočarani nad makiavelističnimi potezami, ki jih oba predsednika dotičnih strank vlečeta. Niti DLGV, niti DESUS ne bi bila več v parlamentu, če bi bile volitve danes (17.01.2012 bi DLGV podprlo le še 37% njihovih prejšnjih volivcev in 22.01.2012 bi jih podprlo le še 1.4% vseh volivcev), iz Desusa  izstopajo njihovi člani – to je verjetno zadosten pokazatelj, da se volivci počutijo pretentani.

Od poze sredinskosti se je DLGV odmaknila in se jasno profilirala kot stranka oportunizma, morda še to ne – le malo verjetno je, da bodo pod plagiatorjem kaj več kot satelit, ki ga bo na koncu strl in zavrgel, tako kot je to storil že v preteklosti – glej upad popularnosti SLS in N.Si na volitvah leta 2004 in štiri leta kasneje – N.Si je za časa kraljevanja SDS izgubila prib. 6% glasov (od 9.09% na 3.25%) in leta 2008 ni prestopila parlamentarnega praga, SLS je izgubila prib. 2% in se za las še uvrstila v parlament (s 6,82% v 2004 na 5,23% v 2008). Glede na to, da je desnica požrla samo sebe takrat, ko je bilo vladati lahko, težko pričakujemo, da bi tokrat Janša blagohotno delil moč z drugimi, ko je korito bolj kot ne, prazno.

DLGV igranje na srečo – volili so nas desničarji in levičarji. Karkoli naredimo, razen, da smo v opoziciji, nas bo stalo enega pola in stavimo, da je bilo desničarjev več, se bo morda izkazalo za preplitko – tudi desničarji ne marajo tako odkritih oportunistov (ironično, s tega stališča oboji volivci presegajo klasično delitev levo / desno. Ne glede na sučnost, ne marajo pocarjev). Spomin, ki ga imajo politiki je, kot kaže, kratek. To sicer velja tudi za mnoge volilce, vendar ne za vse.

Kaj pa pravi koalicijska pogodba o tem kaj se zgodi, če Janšo pravnomočno obsodijo na prvi stopnji? Če je nedolžen itak nima veze, če je tak provizo napisan v koalicijski pogodbi, ne? Kaj se zgodi, če ga pravnomočno obsodijo v tujini, ne pa v Sloveniji? Ali to pomeni, da je v zadostni meri izkoristil veze in moč nad slovenskim sodstvom; ali pa da so Slovenski sodniki dejansko boljši (bolj strokovni in pošteni) od tujih? In če so, zakaj potem Janševa izjava, da naše sodstvo ne funkcionira (in tule). Kaj je torej res, hmm….

V izjavah vodij desnih strank je vse polno sofizmov in cenene retorike.

Janez Janša: “Če bom pravnomočno obsojen, bom odstopil.”
No ja, če bo obsojen, se bo pritožil. In potem še večkrat. In pred tem poskušal dobiti poslansko imuniteto (prvič 14.10.2010 , drugič 10.01.2012 ) in med tem računal, da bo prišel na oblast in sojenje ukinil. Dokler pa še ni na oblasti, pa mora nujno na sestanek s Tuerkom in ne na sodišče, čeprav je Tuerka prej konstantno ignoriral. Tudi njegova prisotnost v državnem zboru ne bi smela vplivati na udeležbo na obravnavi, saj se na poti v službo običajno izgubi in kam zavije – npr. na Kitajsko (denimo, jeseni 2010 je bilo 62 sej parlamenta, manjkal je 42-krat). Gospod se je tolikorat zlagal, da ne vidim kake potrebe po tem, da bi mu verjel tokrat (kot npr. da se ne dobiva po kavarnah, razen kak teden kasneje. Ali pa laganje o prepisu nepremičnin  ali pa na RTV, kjer se opraviči za laž o prejemu dokumentov o Patriji).

Janez Šušteršič: “…največja stranka je dala najmanjši input v to pogodbo – njihov vložek je bil na ravni treh strani, nato pa so bolj usklajevali pogajanja med ostalimi. ‘Očitno je bil cilj teh pogajanj, da se v pogodbo napiše vse, kar je potrebno za to, da mi s teh pogajanj ne bomo odšli in to nas na vsebinski ravni ni dovolj prepričalo,’ je dejal Šušteršič. “
Če prav razumem, torej: Najprej koalicijska pogodba ne vsebuje DLGV zahtev, ki so ekstremne, potem jih upošteva in vključi, vendar jim to ni všeč, ker jih upošteva? Parafrazirano torej: “V bistvu je bila Jankovičeva koalicijska pogodba skupek naših želja. Vse je upošteval. Zato je ne bomo podpisali.”

Virant: “Za tretjega človeka je prepozno”
Ko Tuerk predlaga tehničnega mandatarja, Virant reče, da je za to prepozno in da nimamo več časa, čeprav sam to predlaga pred desetimi dnevi (in Marka Voljča omeni poimensko).

“Na ugibanja, da ga predsednik Türk za mandatarja morda ne bi predlagal zaradi dokumentov o bombnem napadu v Velikovcu, pa je Janša odgovoril, da če bi bila osebna zamera razlog, da bo Slovenija še en mesec čakala na vlado ali šla na predčasne volitve, “ne ve, kakšnega predsednika imamo”.”
Parafrazirano: Če me Tuerk ne bo predlagal za mandatarja ker ni pripravljen požreti neskončnih poskusov poniževanj in potvorb (npr. famozni ponarejeni dokumenti o Velikovcu tule in tule in tule in tule) je malo čuden. Heh, ni dovolj, da izvedem mehki vojaški udar, tisti, ki jih ne maram se morajo ob tem ponižati. Drugače v tem ni nič sladkega. Tisti, ki se s temi stvarmi malo bolj ukvarjamo, vemo za kakšno osebnostni strukturo gre takrat, ko ta zmago razume samo kot popolno anihilacijo nasprotnika.

Erjavec: “Predčasne volitve bi bile katastrofa za državo.”
Predčasne volitve bi bile katastrofa za Desus in DLGV, za državo pa niti ne – nič slabše ne bi bilo, kot je že kako leto. Evropa bi nam prej ali slej vsilila tehnično vlado s tehničnim mandatarjem, kar bi pomenilo, da tisti, ki se mastijo zdaj, tega ne bi več mogli početi, raja pa bi še vedno tenko piskala. V tem smislu so edini, ki nasrkajo tisti, ki so bili do sedaj pri koritu.

Erjavec: “Sam bi najraje ostal poslanec, vendar se zavedam težke politične situacije in tega, da bi vlada težko delovala, ne da bi bili v njej predsedniki koalicijskih strank” … tako da je bolje, da sem minister. Zato bi rad bil zunanji minister? Ni kaj, koga bolj kompetentnega že skoraj težko najdemo. Človeka, ki v dokumentarcu o Patriji prostodušno binglja z nogami s stola, medtem ko njegov sekretar odgovarja na vprašanja novinarja, ki jih minister tako ali tako ne razume. Ja, obrambni minister, ki mi res vzbuja zaupanje. Komaj čakam, da me zastopa lingvistični analfabet, ki je bodisi preneumen ali pa prelen, da bi svojo angleščino (de facto svetovni lingua franca) spravil vsaj na srednješolski nivo. Ne jamrajte mi o prevajalcih. Saj razumem idejo govori srpski i razumije te ceo svet, ampak tako kot se posmehujemo njej, se lahko tudi tezi, da če na uradnih sestankih govoriš Slovensko, to naredi na ostale vtis pravega patriota. Ne, to ostalim pusti vtis, da se ti ne da slediti pravilom dobrega okusa.

Potencialni zunanji minister je pravi renesančni človek, ki se enako znajde pri vodenju kateregakoli ministrstva, no ja, pač tistega, ki ostane. Kaj mi to pove o potencialnem mandatarju in o njegovem odnosu do Slovenije? Kako bi nas lahko še bolj ponižal pred svetom, kot da mu na pot postavi človeka, ki nas sprašuje kdo je pa sedaj klovn, ko zrušijo Jankoviča. Še vedno ti, Karel, še vedno ti. Ne razmišljaj preveč, raje pleši, kot ti narekujejo in tako te bomo vsi vedno bolj spoštovali.

11.1.2011 glasovanje za mandatarja v slovenskem parlamentu definira nove standarde tajnosti. “Da ne bi kdo pomislil, da glasujem tako, kot mislim, da je prav, raje ne bom vzel glasovnice.” Janković ni potrjen, Janša takoj pove, da bo privolil v mandatarstvo samo če se mu uvali vsaj 50 poslancev, ker kdo pa bi hotel biti v vladi, kjer se je treba s kom kej dogovarjat?

Da ne bo pomote – v tej zgodbi je neizvolitev mandatarja zame povsem postranska, tisto kar me moti pri vsej tej zgodbi je sporočilo, ki ga dajejo stranke oz. šefi strank, ki niso glasovale. Meni se sliši kot: “Kljub temu, da imava podobne interese in sva zato v isti stranki, ti ne verjamem niti za sekundo. Četudi morda razmišljaš isto kot jaz, ti ne zaupam dovolj, da bi se nate zanesel.” Če bi bil jaz poslanec, v taki stranki verjetno ne bi bil dolgo, saj me tovrstno nezaupanje nervira. Če mi nekdo odreka kompetenco, da se odločam za skupno dobro (kar je verjetno skupno dobro naše stranke, drugače ne vem zakaj naj bi bil v njej) in me torej obravnava kot bedaka še preden s čimerkoli nakažem, da sem res bedak, ne vem zakaj jaz njega ne bi obravnaval kot bedaka. In v taki situaciji ne vidim nobenega razloga zakaj naj bi torej upošteval navodila nekega bebčka z IQ-jem tople vode. Kar verjetno, preživetveno gledano, ni najbolj dolgoročna rešitev, ampak, prosto po Nietzscheju, vsaj morala bi mi ostala.

Kot je, približno, rekel moj dolgoletni znanec na svojem blogu “Slovenija še ni zrela za nas. Čez kakih osem let bodo pripravljeni poslušati naše ideje” (Sicer ga to ni ustavilo, da ne bi kandidiral na teh volitvah in s svojo druščino prispel v parlament, ampak to je druga zgodba). Tisto kar mislim, da je v njegovi trditvi res, je, da slovenski parlament morda ni zrel za ljudi, ki razmišljajo s svojo glavo, ne glede na to v katero smer ta glava gleda. Ljudje pa smo takšni, kot pač smo.

Smešno je to, ne? Kako uspemo pozabit kakšni smo, vsakih nekaj let. Po naravi smo ljudje/človeška vrsta oportunistični, v smislu, da pač hočemo, da bi imeli nekaj zase, da zagrabimo priložnost, ko se nam ponuja. Sicer nas večina deluje v skladu z nekimi ponotranjenimi moralnimi normami in si mislimo, da se nižje kot X (karkoli že je ta X) ne bomo spustili, ampak to vseeno ne spremeni dejstva, da so naše preference usmerjene v to, da je za nas poskrbljeno. Ko si enkrat star en toliko, se naučiš, da v ogromni večini primerov ljudje ne razmišljajo o tem kaj bi bilo najbolje zate, ampak bolj o tem kaj bi bilo najbolje zanje, če pa imaš še ti kaj od tega pa je to za njih dodana vrednost, ne pa nekakšen imperativ. Psihoterapevtska doktrina nas uči, da je altruizem možen samo v specifičnih situacijah, ko je nekdo povsem nemočen (npr. dojenček, ali nebogljen zaradi starosti ali bolezni), drugače pa smo po naravi egoistični – poskrbimo zase. In včasih to pomeni, da poskrbimo tudi za druge, ker nam hvaležnost godi (npr. podarimo rože ljubljeni osebi, ker je ona potem vesela, mi pa smo veseli, ker smo ji polepšali dan).

In potem so vsakih nekaj let volitve in to zavedanje o nas samih masovno ignoriramo. Že res, da jaz najprej poskrbim zase in sem s tem povsem pomirjen, ampak ko mi nek pajac nekaj razlaga po televiziji, češ kako bo v prvi vrsti delal zame in za dobro slovenskega naroda, pomislim, “Ja, marička, mogoče pa na tem nekaj je, mogoče pa je tale čisto drugačen kot smo mi in nam mogoče ne laže, ko pravi, da postavlja tuj interes pred svojega.”

Ja, gotovo je altruist, zato pa je v slovenski politiki, leglu plagiatorjev, sfaliranih študentov s ponarejenimi magisteriji in nazivi, ki so jih pridobili na ‘univerzi’ v Bački Palanki, ker so “njihova dela preveč revolucionarna za Univerzo v Ljubljani”. V službi, kjer je za vodenje naroda in morda z malo sreče tudi kakega manj pomembnega ministrstva, kot npr. kulture ali šolstva, dovolj ključavnicarska srednja šola. V stavbi, ki je dodobra ozvočena in se tajne seje snemajo vzporedno, enkrat uradno in enkrat malo manj uradno, za tiste, ki so radi malo bolj obveščeni. V družbi ljudi, ki se jim zdi, da je zakon isto kot morala in ki verjamejo, da je prvi kriterij odločanja o neki stvari tisto kar misli njihov šef. Ja gotovo, je ta lutka čisto nekaj posebnega.