Tisto, ker ne gre neopaženo mimo nas, pa vendar se nam na videz neizogibno približuje, je prikrit vojaški udar. Janša, skupaj z ostalimi “partnerji” jemlje tisto, kar mu ne pripada – oblast. Dobra četrtina volivcev je volila zanj, ostali, ki so volili njegove priležnike, pa še niso povsem dojeli, kaj se jim dogaja. Empirično dokazljivo je, da so denimo tako volilci Desusa, kot DLGV, razočarani nad makiavelističnimi potezami, ki jih oba predsednika dotičnih strank vlečeta. Niti DLGV, niti DESUS ne bi bila več v parlamentu, če bi bile volitve danes (17.01.2012 bi DLGV podprlo le še 37% njihovih prejšnjih volivcev in 22.01.2012 bi jih podprlo le še 1.4% vseh volivcev), iz Desusa  izstopajo njihovi člani – to je verjetno zadosten pokazatelj, da se volivci počutijo pretentani.

Od poze sredinskosti se je DLGV odmaknila in se jasno profilirala kot stranka oportunizma, morda še to ne – le malo verjetno je, da bodo pod plagiatorjem kaj več kot satelit, ki ga bo na koncu strl in zavrgel, tako kot je to storil že v preteklosti – glej upad popularnosti SLS in N.Si na volitvah leta 2004 in štiri leta kasneje – N.Si je za časa kraljevanja SDS izgubila prib. 6% glasov (od 9.09% na 3.25%) in leta 2008 ni prestopila parlamentarnega praga, SLS je izgubila prib. 2% in se za las še uvrstila v parlament (s 6,82% v 2004 na 5,23% v 2008). Glede na to, da je desnica požrla samo sebe takrat, ko je bilo vladati lahko, težko pričakujemo, da bi tokrat Janša blagohotno delil moč z drugimi, ko je korito bolj kot ne, prazno.

DLGV igranje na srečo – volili so nas desničarji in levičarji. Karkoli naredimo, razen, da smo v opoziciji, nas bo stalo enega pola in stavimo, da je bilo desničarjev več, se bo morda izkazalo za preplitko – tudi desničarji ne marajo tako odkritih oportunistov (ironično, s tega stališča oboji volivci presegajo klasično delitev levo / desno. Ne glede na sučnost, ne marajo pocarjev). Spomin, ki ga imajo politiki je, kot kaže, kratek. To sicer velja tudi za mnoge volilce, vendar ne za vse.

Kaj pa pravi koalicijska pogodba o tem kaj se zgodi, če Janšo pravnomočno obsodijo na prvi stopnji? Če je nedolžen itak nima veze, če je tak provizo napisan v koalicijski pogodbi, ne? Kaj se zgodi, če ga pravnomočno obsodijo v tujini, ne pa v Sloveniji? Ali to pomeni, da je v zadostni meri izkoristil veze in moč nad slovenskim sodstvom; ali pa da so Slovenski sodniki dejansko boljši (bolj strokovni in pošteni) od tujih? In če so, zakaj potem Janševa izjava, da naše sodstvo ne funkcionira (in tule). Kaj je torej res, hmm….

V izjavah vodij desnih strank je vse polno sofizmov in cenene retorike.

Janez Janša: “Če bom pravnomočno obsojen, bom odstopil.”
No ja, če bo obsojen, se bo pritožil. In potem še večkrat. In pred tem poskušal dobiti poslansko imuniteto (prvič 14.10.2010 , drugič 10.01.2012 ) in med tem računal, da bo prišel na oblast in sojenje ukinil. Dokler pa še ni na oblasti, pa mora nujno na sestanek s Tuerkom in ne na sodišče, čeprav je Tuerka prej konstantno ignoriral. Tudi njegova prisotnost v državnem zboru ne bi smela vplivati na udeležbo na obravnavi, saj se na poti v službo običajno izgubi in kam zavije – npr. na Kitajsko (denimo, jeseni 2010 je bilo 62 sej parlamenta, manjkal je 42-krat). Gospod se je tolikorat zlagal, da ne vidim kake potrebe po tem, da bi mu verjel tokrat (kot npr. da se ne dobiva po kavarnah, razen kak teden kasneje. Ali pa laganje o prepisu nepremičnin  ali pa na RTV, kjer se opraviči za laž o prejemu dokumentov o Patriji).

Janez Šušteršič: “…največja stranka je dala najmanjši input v to pogodbo – njihov vložek je bil na ravni treh strani, nato pa so bolj usklajevali pogajanja med ostalimi. ‘Očitno je bil cilj teh pogajanj, da se v pogodbo napiše vse, kar je potrebno za to, da mi s teh pogajanj ne bomo odšli in to nas na vsebinski ravni ni dovolj prepričalo,’ je dejal Šušteršič. “
Če prav razumem, torej: Najprej koalicijska pogodba ne vsebuje DLGV zahtev, ki so ekstremne, potem jih upošteva in vključi, vendar jim to ni všeč, ker jih upošteva? Parafrazirano torej: “V bistvu je bila Jankovičeva koalicijska pogodba skupek naših želja. Vse je upošteval. Zato je ne bomo podpisali.”

Virant: “Za tretjega človeka je prepozno”
Ko Tuerk predlaga tehničnega mandatarja, Virant reče, da je za to prepozno in da nimamo več časa, čeprav sam to predlaga pred desetimi dnevi (in Marka Voljča omeni poimensko).

“Na ugibanja, da ga predsednik Türk za mandatarja morda ne bi predlagal zaradi dokumentov o bombnem napadu v Velikovcu, pa je Janša odgovoril, da če bi bila osebna zamera razlog, da bo Slovenija še en mesec čakala na vlado ali šla na predčasne volitve, “ne ve, kakšnega predsednika imamo”.”
Parafrazirano: Če me Tuerk ne bo predlagal za mandatarja ker ni pripravljen požreti neskončnih poskusov poniževanj in potvorb (npr. famozni ponarejeni dokumenti o Velikovcu tule in tule in tule in tule) je malo čuden. Heh, ni dovolj, da izvedem mehki vojaški udar, tisti, ki jih ne maram se morajo ob tem ponižati. Drugače v tem ni nič sladkega. Tisti, ki se s temi stvarmi malo bolj ukvarjamo, vemo za kakšno osebnostni strukturo gre takrat, ko ta zmago razume samo kot popolno anihilacijo nasprotnika.

Erjavec: “Predčasne volitve bi bile katastrofa za državo.”
Predčasne volitve bi bile katastrofa za Desus in DLGV, za državo pa niti ne – nič slabše ne bi bilo, kot je že kako leto. Evropa bi nam prej ali slej vsilila tehnično vlado s tehničnim mandatarjem, kar bi pomenilo, da tisti, ki se mastijo zdaj, tega ne bi več mogli početi, raja pa bi še vedno tenko piskala. V tem smislu so edini, ki nasrkajo tisti, ki so bili do sedaj pri koritu.

Erjavec: “Sam bi najraje ostal poslanec, vendar se zavedam težke politične situacije in tega, da bi vlada težko delovala, ne da bi bili v njej predsedniki koalicijskih strank” … tako da je bolje, da sem minister. Zato bi rad bil zunanji minister? Ni kaj, koga bolj kompetentnega že skoraj težko najdemo. Človeka, ki v dokumentarcu o Patriji prostodušno binglja z nogami s stola, medtem ko njegov sekretar odgovarja na vprašanja novinarja, ki jih minister tako ali tako ne razume. Ja, obrambni minister, ki mi res vzbuja zaupanje. Komaj čakam, da me zastopa lingvistični analfabet, ki je bodisi preneumen ali pa prelen, da bi svojo angleščino (de facto svetovni lingua franca) spravil vsaj na srednješolski nivo. Ne jamrajte mi o prevajalcih. Saj razumem idejo govori srpski i razumije te ceo svet, ampak tako kot se posmehujemo njej, se lahko tudi tezi, da če na uradnih sestankih govoriš Slovensko, to naredi na ostale vtis pravega patriota. Ne, to ostalim pusti vtis, da se ti ne da slediti pravilom dobrega okusa.

Potencialni zunanji minister je pravi renesančni človek, ki se enako znajde pri vodenju kateregakoli ministrstva, no ja, pač tistega, ki ostane. Kaj mi to pove o potencialnem mandatarju in o njegovem odnosu do Slovenije? Kako bi nas lahko še bolj ponižal pred svetom, kot da mu na pot postavi človeka, ki nas sprašuje kdo je pa sedaj klovn, ko zrušijo Jankoviča. Še vedno ti, Karel, še vedno ti. Ne razmišljaj preveč, raje pleši, kot ti narekujejo in tako te bomo vsi vedno bolj spoštovali.

11.1.2011 glasovanje za mandatarja v slovenskem parlamentu definira nove standarde tajnosti. “Da ne bi kdo pomislil, da glasujem tako, kot mislim, da je prav, raje ne bom vzel glasovnice.” Janković ni potrjen, Janša takoj pove, da bo privolil v mandatarstvo samo če se mu uvali vsaj 50 poslancev, ker kdo pa bi hotel biti v vladi, kjer se je treba s kom kej dogovarjat?

Da ne bo pomote – v tej zgodbi je neizvolitev mandatarja zame povsem postranska, tisto kar me moti pri vsej tej zgodbi je sporočilo, ki ga dajejo stranke oz. šefi strank, ki niso glasovale. Meni se sliši kot: “Kljub temu, da imava podobne interese in sva zato v isti stranki, ti ne verjamem niti za sekundo. Četudi morda razmišljaš isto kot jaz, ti ne zaupam dovolj, da bi se nate zanesel.” Če bi bil jaz poslanec, v taki stranki verjetno ne bi bil dolgo, saj me tovrstno nezaupanje nervira. Če mi nekdo odreka kompetenco, da se odločam za skupno dobro (kar je verjetno skupno dobro naše stranke, drugače ne vem zakaj naj bi bil v njej) in me torej obravnava kot bedaka še preden s čimerkoli nakažem, da sem res bedak, ne vem zakaj jaz njega ne bi obravnaval kot bedaka. In v taki situaciji ne vidim nobenega razloga zakaj naj bi torej upošteval navodila nekega bebčka z IQ-jem tople vode. Kar verjetno, preživetveno gledano, ni najbolj dolgoročna rešitev, ampak, prosto po Nietzscheju, vsaj morala bi mi ostala.

Kot je, približno, rekel moj dolgoletni znanec na svojem blogu “Slovenija še ni zrela za nas. Čez kakih osem let bodo pripravljeni poslušati naše ideje” (Sicer ga to ni ustavilo, da ne bi kandidiral na teh volitvah in s svojo druščino prispel v parlament, ampak to je druga zgodba). Tisto kar mislim, da je v njegovi trditvi res, je, da slovenski parlament morda ni zrel za ljudi, ki razmišljajo s svojo glavo, ne glede na to v katero smer ta glava gleda. Ljudje pa smo takšni, kot pač smo.

Smešno je to, ne? Kako uspemo pozabit kakšni smo, vsakih nekaj let. Po naravi smo ljudje/človeška vrsta oportunistični, v smislu, da pač hočemo, da bi imeli nekaj zase, da zagrabimo priložnost, ko se nam ponuja. Sicer nas večina deluje v skladu z nekimi ponotranjenimi moralnimi normami in si mislimo, da se nižje kot X (karkoli že je ta X) ne bomo spustili, ampak to vseeno ne spremeni dejstva, da so naše preference usmerjene v to, da je za nas poskrbljeno. Ko si enkrat star en toliko, se naučiš, da v ogromni večini primerov ljudje ne razmišljajo o tem kaj bi bilo najbolje zate, ampak bolj o tem kaj bi bilo najbolje zanje, če pa imaš še ti kaj od tega pa je to za njih dodana vrednost, ne pa nekakšen imperativ. Psihoterapevtska doktrina nas uči, da je altruizem možen samo v specifičnih situacijah, ko je nekdo povsem nemočen (npr. dojenček, ali nebogljen zaradi starosti ali bolezni), drugače pa smo po naravi egoistični – poskrbimo zase. In včasih to pomeni, da poskrbimo tudi za druge, ker nam hvaležnost godi (npr. podarimo rože ljubljeni osebi, ker je ona potem vesela, mi pa smo veseli, ker smo ji polepšali dan).

In potem so vsakih nekaj let volitve in to zavedanje o nas samih masovno ignoriramo. Že res, da jaz najprej poskrbim zase in sem s tem povsem pomirjen, ampak ko mi nek pajac nekaj razlaga po televiziji, češ kako bo v prvi vrsti delal zame in za dobro slovenskega naroda, pomislim, “Ja, marička, mogoče pa na tem nekaj je, mogoče pa je tale čisto drugačen kot smo mi in nam mogoče ne laže, ko pravi, da postavlja tuj interes pred svojega.”

Ja, gotovo je altruist, zato pa je v slovenski politiki, leglu plagiatorjev, sfaliranih študentov s ponarejenimi magisteriji in nazivi, ki so jih pridobili na ‘univerzi’ v Bački Palanki, ker so “njihova dela preveč revolucionarna za Univerzo v Ljubljani”. V službi, kjer je za vodenje naroda in morda z malo sreče tudi kakega manj pomembnega ministrstva, kot npr. kulture ali šolstva, dovolj ključavnicarska srednja šola. V stavbi, ki je dodobra ozvočena in se tajne seje snemajo vzporedno, enkrat uradno in enkrat malo manj uradno, za tiste, ki so radi malo bolj obveščeni. V družbi ljudi, ki se jim zdi, da je zakon isto kot morala in ki verjamejo, da je prvi kriterij odločanja o neki stvari tisto kar misli njihov šef. Ja gotovo, je ta lutka čisto nekaj posebnega.

V petek na SDS-ovi spletni strani objavijo rasističen tekst tule z naslovom “Jankoviča sta dvignila umetno ustvarjen strah in slovenska radodarnost z državljanstvi”.  Tule je članek v Dnevniku na to temo.

Par ilustrativnih izsekov:

“Relativni zmagovalec predčasnih volitev Zoran Jankovič je na volitvah prejel dobrih 300.000 glasov. Vsi komentatorji so se veliko ukvarjali s strukturo tega volilnega telesa, ob tem pa so se v celoti namerno izognili analizi strukture njegovih volivcev z vidika novih državljanov. Čeprav je ta najpomembnejša za matematično in logično razumevanje rezultata.”

“[...] na blokovskih volišcih v Ljubljani, Celju in Kopru, je bilo mogoče opaziti:
1. množično udeležbo volivcev s tujim naglasom ali volivcev, ki sploh niso odprli ust, na volišča pa so prihajali v skupinah po 10 ali večjih
2. udeležbo volivcev v športnih oblačilih (trenirkah), ki so imeli na roki s kemičnim svinčnikom napisano številko, ki jo morajo obkrožiti na glasovnici
3. opazovalce udeležbe na voliščih, ki so v skupinicah po dva ali trije postavali pred ljubljanskimi volišči in stalno telefonirali; večina je govorila v srbskem jeziku “

“Podobne informacije prihajajo tudi iz drugi okolij, kjer živijo priseljenci. Zadnji teden pred volitvami je praktično vsak novi državljan dobil klic po telefonu, veliko pa tudi obisk na domu ali v službi. V podjetjih mestne občine Ljubljana, kot na primer v Snagi, so jih kar sklicali skupaj po skupinah in jim zabičali, da morajo voliti Zokija. Vsak je moral tudi povedati, na katerem volišču bo volil. Pristop je bil v osnovi do vseh enak in je temeljil na širjenju strahu pred visoko zmago desnice in domnevnim odvzemom državljanstva. V javnih podjetjih je zalegla tudi grožnja z izgubo zaposlitve, češ da bodo ob varčevalnih ukrepih desnice “južnjaki” najprej na vrsti.

Jankovič ni imel organizirane stranke kot ostali, imel pa je v vsakem mestu poseben štab, ki se je ukvarjal samo s klicanjem novih državljanov. Razpolagali so s kopijami volilnih imenikov in seznami iz uradnih evidenc prebivalstva. Takšen štab so imeli celo pri nas na Vrhniki, v njem pa so bili v glavnem upokojeni oficirji in podoficirji nekdanje JLA.”

In tako naprej. Na plagiatorja, ki zadnje čase s pridom uporablja socialna omrežja in se morda pri tem ne zaveda, da so njegovi komentarji vidni v celotnem Medmrežju, se je usulo precej komentarjev preko Twitterja. Na nekatere je tudi odgovoril. Njegovi twiti so bili (med drugimi) takile ):

11.Dec:
DC43: spet ste zašli, razpravljamo o nacionalisticnem tekstu, objavljenem na VAŠEM portalu, z VAŠIM blagoslovom torej. ZA ali PROTI?
JJansaSDS: Sam se z nekaterimi ocenami v komentarju ne strinjam, vsi državljani smo na volitvah enaki. Nasprotna trditev ni stališče SDS.

Vndar vseeno ne bi obsodil ali zanikal članka, ker:

11. Dec:
DC43: spet ste zašli, razpravljamo o nacionalisticnem tekstu, objavljenem na VAŠEM portalu, z VAŠIM blagoslovom torej. ZA ali PROTI?
JJansaSDS: Ne, vi ste zašli že zdavnaj. V demokratični družbi so dovoljena različna mnenja. Pri sodbah pa je treba uporabljati ista merila.
IllegalDrum: Dragi @jjansasds , sodba temelji na dejstvih, ne pa ugibanjih, pavšalizmih in izjavi enega znanca iz Bihaća.

11. Dec:
DC43: V demokratični družbi predvsem NI DOVOLJENO nacionalistično hujskaštvo.
JJansaSDS: Zagotovo ni. Zanimivo pa je, da v tekstu vidite samo trenirke, za druge spornosti, na katere opozarja, pa je slepa pega.

Potem, ko je zgodbo povzel Dnevnik tule, se je plagiator odločil, da bo odgovoril na novinarjevo vprašanje o nacistični noti na SDS-ovi spletni strani:

“[...]
Do svojega mnenja ima pravico tako Tomaž, kot Zoran in Danilo. To pravico do izražanja razlicnih mnenj je treba braniti in zaradi tega SDS tega stališca tudi ni umaknila s spletne strani, ceprav to ni njeno stališce
[...]
Kaj v tem besedilu je sovražni govor in kaj naj jaz komentiram?
[...]
Ce nekoga, ki je Srb, nekdo imenuje za Srba, to ni sovražni govor.”

Celoten povzetek je tule.

Hmja, to seveda ni sovražni govor, če nekoga imenuješ za pripadnika neke skupnosti, še posebej če to je. Verjetno se že tukaj zapletemo, ker ima zelo verjetno Janković slovensko državljanstvo, kar zelo verjetno pomeni, da je prej Slovenec, kot Srb. Problem v vsakem primeru ni v poimenovanju, kadar ne uporabljaš slabšalnih izrazov (kot npr. opankar, čefur ali trenirkar). Problemov je več, malo drugje:
1. Žaljiv odnos do volilcev, ki so povsem legitimno glasovali za nekoga, ki mu z večjo verjetnostjo ne bo treba opravljati premierske funkcije iz zapora.
2. Žaljiv odnos do tistih, ki niso volili SDS, češ, “itak ste vsi neuki imigranti al pa nimate jajc, da bi izbral nas, ki smo tako dobro zastavili program 10 + 100” (mimogrede, ta program je kar zanimivo branje. Iskreno priznam, da ga nisem prebral do konca – prebral sem le prvih deset ukrepov, ki se slišijo kar v redu – edini pomislek, ki ga imam je, da je marsikateri od predlogov bil aktualen že v letih 2004-2008, pa ni takratna vlada nič naredila z njim.  Npr. kadrovanje glede na sposobnosti, veliki gospodarski kriminalci bodo obsojeni – ta se mi zdi se posebej zanimiv prav zanima me kako bi ga izpeljali, skrajšanje časa umeščanja objektov v prostor, itd, itd)
3. Predalčkanje. O tem vemo marsikaj – vemo, da po teoriji o tolpah jedro izbere zunanjega sovražnika zato, da je skupina bolj homogena (glej npr. Thrasher, 1933 ali Cohen & Short, 1958). S tega pogleda pač plagiator utrjuje svojo subkulturno skupino tako, da ji nudi zunanjega sovražnika. Problem na katerega naleti pa je, da sicer utrjuje svoje jedro, vendar na račun izgube perifernih simpatizerjev.

Spet, po teorijah socialne odklonskosti, se v vsaki tolpi (ang. gang; ni mišljeno slabšalno) struktura deli na tiste najbolj goreče podpornike in veliko večino tistih, ki pač sledijo toku. Ti so člani tolpe iz geografskih ali socialnih razlogov (so npr. iz Grosuplja ali pa njihovi sosedje/prijatelji žareče podpirajo SDS), njihova lojalnost pa je vprašljiva. Če zunanje, šibke vezi, popustijo, se pač odločajo za alternativo. Problem, ki ga ima plagiator tu, je da se v družbi na splošno pojavlja vedno več ljudi, ki se nanj, če se izrazim sočno, ne bi poscali tudi, če bi spontano zagorel.

S takimi izjavami, kot so zgornje si efektivno oddaljuje mnoge ljudi. Saj kalkulacija ni napačna – jedro se tako še bolj solidarizira, kar pomeni, da bo vedno imel parlamentarni stolček (če ne spremenimo volilnega sistems), vendar bi jaz na njegovem mestu opustil upanje na kakšno močno povečanje simpatizerjev. Prej obratno. Tukaj, če lahko malo pomodrujem, bi bilo skrajno bolj politično modro, če bi plagiator instantno javno križal avtorja prispevka na SDS-ovi spletni strani (Če je v resnici avtor on, pa naj si izbere naključnega vojščaka SDS). Tako bi bil videti odločen in fer (mnogi ljudje bi se obrnili k svojim partnerjem in rekli: “A vidiš Marička, sej sem rekel, da je Janez pravi državnik, glej kako hitro se je odzval na netoletantnost v lastni stranki! Saj ta pravim, da ga preveč obsojamo…”), obenem pa bi tako ali tako šel glas v javnost o tem kaj si v resnici misli SDS o Jankovičevi zmagi.

Ker sem rahlo pristranski in si ne želim omogočati uspeha okornim asocialnežem, bi morda še opozoril, da potem, ko nekdo javno obelodani možno makiavelistično potezo, ta bolj ali manj izgubi svoj smisel.
4. Žaljiv odnos tudi do priseljencev, na koncu koncev – češ, ker si bil včasih Srb (zdaj si itak Slovenec, drugače ne bi mogel volit), si preveč neumen, da bi volil po svoji vesti (Če sploh pustimo po strani podtalno podtaknjeno trditev, da so vsi neslovenci smetarji ali fizični delavci in torej zlahka zamenljivi).

Saj je jasno, da gre za sprenevedanje. Kako ne veš, kaj je v tem besedilu sovražni govor? Imas težave z razumevanjem jezika?

Druga stvar, ki se mi zdi strašljiva, čeprav tudi malo komična, pa so odzivi, ki sem jih imel priložnost spremljati na fejsbuku. Je že tako, da moji prijatelji in znanci negujejo različne politične usmeritve. Od klenih komunistov, do nepremakljivih katolikov. Tako sem lahko takoj po volitvah bral izjave kot npr:

“Pa mate slovenceljčki, vsi se boste morali naučit plesat kolo in hodit v džamijo na mestnem trgu [...]“. (Zdaj nima več smisla iskati teh izjav po mojem fejsbuk profilu – sem se že odnaročil od obnovitev statusa tovrstnih znancev. Ne zato, ker bi me motil njihov politični nazor, ampak zato ker so tolk zabiti, da me res ne zanima, kaj mi majo za povedat).

Kul, ne? Me prav zanima kaj menijo Srbi o tem, da so naenkrat postali muslimani. Ce za hip ignoriramo dejstvi da me džamija v Ljubljani ne bi niti malo motila, tako kot me ne bi motil budistični tempelj in če ignoriramo dejstvo, da je Jankovič v času svojega županovanja ni zgradil, kljub temu, da je uspel zgraditi marsikaj večjega in bolj finančno zahtevnega, me to, da bi po mestu slišal muezzine ne skrbi pretirano. Tudi zato ne, ker bi jih tako ali tako preglasili frdamani zvonovi. In če že moram prenašat petarde ob Kitajskem novem letu, bi pa še bajram. V bistvu še raje.

Aja, pa še to, analiza odstotkov novih državljanstev s stališča razumevanja volilnega izzida vsekakor ni najbolj pomembna. Morda, sploh za SDS, bi bila bolj pomembna analiza tega kaj bi lahko spremenili v prihodnje, da ne bi naslednjič zopet izgubili že praktično dobljenih volitv. Da sploh ne omenjam tega, da je plagiator osebno hodil po robu volilnega zakona, ko je pošiljal pisma o potrebi po mobilizaciji svojim članom v soboto, dan pred volitvami ().

In se – dovolj imam kazanja s prstom na druge, ces, zakaj ste se zapicili v to, da podpiram nacisticno ideologijo niste pa se odzvali na ostala nabijanja, ki jim pravim dejstva? Tega imam cez glavo, tega vitja rok in jamranja o tem kako je opravicljivo lagat in ponarejat, ker sam pravim da drugi tudi to pocnejo. Dosti. Ni ok potvarjat dejstev, kdorkoli to pocne, ni ok plagiirat tudi ce je kdo drug tudi to naredil prej, ni ok ponarejat uradnih dokumentov ne glede na to s kaksnim razlogom. To, da vsi delajo isto (ce!) preprosto ni opravicilo zato, da je nekdo nemoralen. A drugi pa lahko? Ne, ne smejo, ampak dajva ne menjat teme. Ti tudi ne smes. Pika.

Thrasher, F.M. (1933). “Juvenile Delinquency and Crime Prevention”. Journal of Educational Sociology 6 (8): 500–509. doi:10.2307/2961696
Cohen, Albert & Short, James, (1958), “Research in Delinquent Subcultures”, Journal of Social Issues, pp20–37.

Na razgledih.net Janez Šušteršič piše o tem kako bi spremenil volilni sistem (toliko procentov volivcev kot pride na volitve, takšen delež  sedežev v parlamentu je na voljo). Na prvi pogled sicer všečna ideja, ki vpelje koncept vzpodbud (ang. incentives) v sistem volitev. Ima pa, vsaj tako kot je videti sedaj, slabost – recimo, da je volilna udeležba 40%, kar pomeni, kaj, približno 33 poslancev, kar pomeni večino 17-ih ljudi, kar pomeni ustavno večino, kaj, približno 18 ljudi? Torej 18 kekcev ima kar naenkrat ogromno moč. To pač ne ojačuje zaupanja volivcev.

Sam vseeno mislim, da bi bilo še bolj efektivno, če bi za časa poslanske službe osebno premoženje posameznika zamrznili, mu posodili stanovanje (ali plačevali tekoče stroške za njegovega), ki bi ga čistili na državne stroške, mu dali služben avto (ki bi ga redno servisirala država), plačali dopust v sindikalni prikolici, dali bone za hrano v parlamentarni menzi in dali recimo minimalno plačo na mesec za čike pa še krili stroške vrtca ali izobraževanja za njegove otroke (njemu seveda ne, saj ne rabimo neizobraženih voditeljev. Če je ljudstvo izvolilo intelektualnega pritlikavca, naj tak tudi ostane, ne pa se šola na stroške države). Službeni mobitel, kjer se preverja delež osebnih klicev. In trga od plače, če je nerazumen. Plačana službena obleka, kot v zdravstvu in šolstvu. Določena meja izdatkov za sestanke v tujini (ki vključuje dnevnico in stroške nenajdražjega hotela). Če so stroški višji, jih mora odobriti svet delavcev Mure ali ekvivalentnega podjetja. Torej država krije stroške njegovega / njenega življenja in dela. In to je vse. Nič drugega, nobenih drugih dodatkov, nobenih sejnin, nič. Delavnik je minimalno osem ur. Trikrat odsoten od rednega dela, pa ga odpustimo. Obiski v tujini, ko redno delo to dopušča. Strategijo uporabe socialnih omrežij bi določili na ravni državne uprave. Bodisi lahko vsi uslužbenci dostopajo do fejsbuka, G+, tviterja… ali pa nobeden.

Ko se poslančev mandat konča, se njegov TRR odblokira (v času naslednjega mandata vlade se TRR prejšnjih poslancev še vedno preverjajo). Tekom mandata  je poslančevo poslovanje pod drobnogledom. Vsak izdatek, vsak nakup. V ocenjevanje stanja je vključena tudi poslančeva družina. Nenavadni prilivi na njihove račune se preverijo in sankcionirajo. Pogoji za posojila so isti kot za ostale državljane – poslanec lahko dobi toliko posojila kot kdorkoli drug z minimalno plačo. Če ga dobi več, takoj revizija banke, ki je posojilo odobrila in sankcije.

Volilna kampanja – natančno določeno število oglasov (v kar vključujem radio, televizijo in tisk) za vsako stranko. Ti oglasi so brezplačni. Vsak oglas več ali kršitev volilnega molka pomeni določen promil odbitka pri volilnih rezultatih. Nobenih finančnih sankcij, vsekakor pa politične. Kakršnokoli državno financiranje političnih strank se ukine v celoti (kamor vključujem tudi kakršnekoli prilive strankam po volitvah). Donacije omejene. Podjetja v (delni) državni lasti ne poslujejo s političnimi strankami na nikakršen način.

Odkrit primer nepotizma pomeni avtomatično doživljenjsko izločitev poslanca iz parlamenta in zaposlitve v javni upravi. Nepotizem ni to, da ljudje izvolijo celotno družino na poslanska mesta, je pa vsekakor to, da bližnji sorodniki delajo v poslančevi pisarni (ne glede na to, kako sposobni so). Obenem je nepotizem tudi to, da nekdo zaposluje ženo drugega poslanca, ta pa zaposluje njegovo. Sankcija za izrabo državnih inštitucij je ista kot za nepotizem.

Poslanec v času služenja ljudstvu ne more opravljati še ene službe. To je samoumevno. Če je pred nastopom funkcije nekje zaposlen, ga delovno mesto lahko počaka (če se s tem strinja delodajalec), v vmesnem času pa delo opravlja nekdo drug (isti princip velja, če je poslanec član uprave kakršnekoli gospodarske družbe). Taka gospodarska družba lahko posluje z državo, vendar je poslanec avtomatično izvzet iz kakršnegakoli procesa odločanja o njihovem poslovanju z državo. V primeru, da obstaja utemeljen sum, da je poslanec lobiral za to podjetje, se to šteje kot izraba položaja in tako tudi sankcionira (utemeljen sum se šteje kot prijava dveh posameznikov, vpletenih v ta posel).

Poslanec, ki laže o čemerkoli, izgubi mandat ljudstva in lahko kandidira na naslednjih volitvah, vendar mora v volilni kampanji vsaj enkrat na vsak svoj govor jasno povedati, da je prejšnjič izgubil mandat, ker je lagal. Za priznanje ne štejejo stavki kot npr. Pravijo, da sem lagal, vendar je to konstrukt ali pa Saj tudi vsi ostali to delajo, ipd. Dokaz o laganju so lahko kakršnekoli nasprotujoče si javne izjave o politiki, zakonih, smernicah ali poslančevih sodelavcih, ki jih poslanec ne pojasni v zadostni meri (seveda si lahko premisli, vendar mora to podpreti z jasnimi razlogi. Ni dovolj, da npr. reče, res je, da sem podpiral nek sporazum, sedaj ga pa ne, ker sem v opoziciji. Presojo verodostojnosti opravi skupina sedmih univerzitetnih profesorjev, ki niso nujno člani nobene politične stranke, s področij, ki se dotikajo teme razprave. Ko gre npr. za blatenje ali izmišljotine o nekom, je v komisiji psiholog, psihiater, socialni pedagog, kriminolog, pravnik in tako naprej).

Na volitvah lahko sodeluje vsaka stranka z volilnim programom (pri čemer je oglasni prostor omejen absolutno in razdeljen v enaki meri – torej tri stranke dobijo vsaka 33% prostora, trideset pa 3.3% vsaka. Dejstvo, da je stranka v tem hipu parlamentarna, ne spremeni teh razmerij. Enako velja za televizijska soočenja). Program mora vsebovati konkretne predloge skupaj s časovnico, oceno tveganja in SWAT analizo, strategijami izpeljave in finančnim razrezom za vsako postavko posebej.

Vsak zakon, ki ga parlament predlaga, gre najprej skozi roke neodvisne komisije, ki ni sestavljena iz članov strank, temveč iz strokovnjakov z danega področja. Predvsem je tu poudarek na meritornosti. Kot pravi moja prijateljica: “Nije žvaka za seljaka”. Vseeno je, če je nekdo politično profiliran, važno je samo, da o gradnji termonuklearke ne odloča nekdo s po izpitih končano srednjo agroživilsko šolo. Če ga strokovnjaki ne potrdijo, se o zakonu ne glasuje in gre v ponovno obravnavo komisije, ki nujno vključuje večino pravnikov.

Fiskalno politiko krojijo ekonomisti in ne poslanci s srednješolsko izobrazbo. Vsako leto dve neodvisni agenciji merita kazalce blaginje in zadovoljstva prebivalstva. Ko ti kazalci kažejo na padec blaginje, parlament ustrezno zmanjša izdatke sebi (sebi niža plače, ukinja nepotrebne ugodnosti – recimo dopuste, obiske tujih državnikov itn.), potem pa proporcionalno najprej javni upravi, obrambi, kulturi, šolstvu, zdravstvu in tako naprej. Pred zmanjšanjem se upoštevajo vsa zmanjšanja sredstev od osamosvojitve dalje. Torej, na primer, preden se zmanjša proračunska postavka kulturi za 5%, se (govorim na pamet) zmanjša proračunska postavka obrambi za 50%, ker je nasprotno od kulture pridobivala v zadnjih dvajsetih letih.

Vlada vodi javno evidenco o svoji uspešnosti, pri čemer je eden od kazalcev vsak izglasovan zakon. Evidenca je javno dostopna skupaj s komentarji strokovnjakov. O komentarjih parlament lahko razpravlja, vendar je razprava omejena na tehtne vsebinske komentarje s predlogi sprememb. Celoten parlament je odgovoren za sprejem zakona, ne samo koalicija. Če zakon v treh poskusih ni sprejet, o njem glasuje petnajstčlanska komisija, katere člani so izbrani meritorno in niso poslanci ali funkcionarji katerekoli izmed strank. Če komisija ne izglasuje zakona prvič, ga lahko spremeni poljubno, mimo parlamenta in o njem razpravlja še en mesec. Potem glasuje še enkrat in če ga sprejme, ga lahko uvede mimo parlamenta, če ga ne sprejme, pa se stari zakon ohrani in v javno evidenco zapiše sklep, da je celoten parlament v tem primeru opravilno nesposoben. Ko se to zgodi tretjič v mandatu, se to šteje kot konstruktivna nezaupnica vladi, ki odslovi poslance in  ministre, zadolžene za ta zakon in nastavi nekoga iz opozicije, da vodi ta resor. Zoprno ne? Začnite se dogovarjati med sabo! Pa ne bo joka.

Referendumi, ki imajo manj kot 20% udeležbo, se štejejo kot neuspešni in pomenijo direktno obremenitev računa vlagatelja referenduma. Posvetovalni referendumi se ukinejo. Če že pride do referenduma, je ta obvezujoč, ob dovolj veliki udeležbi.  Vsak predlog referenduma gre najprej skozi roke petih ustavnih sodnikov, ki ga morajo z večino potrditi. Če ga ne podprejo, za svoj čas izstavijo račun predlagatelju. Če predlagatelj ne plača v zakonskem roku, oddela stroške z javnimi deli, za ta čas pa se njegov status poslanca (ko referendum predlaga poslanec) zamrzne in le-ta izgubi pravico glasovanja.

Poslanska imuniteta se povsem ukine. Voditelji naroda morajo biti v vzgled in nimajo pravice zapika, ko jih zasačijo z roko v malhi.

Posamezniki, ki so pravnomočno obsojeni kaznivega dejanja (katerega koli), v Sloveniji ne morejo postati poslanci, ministri ali drugi visoki državni funkcionarji. Če se to  zgodi za časa njihovega mandata, se jim mandat vzame. Ko rečem pravnomočno obsojeni, s tem ne mislim, obsojeni na eni ravni, ampak pritožni proces še teče. Če pritožni proces teče, se za časa tega procesa njihov mandat zamrzne. Če so spoznani za nedolžne, se njihov mandat vrne, do rednih volitev. Ja, kaj pa če sodni mlini meljejo (pre)počasi? Na to lahko rečem samo, a) ne mašite sodišč z brezveznimi tožbami in b) ne počnite kaznivih dejanj.

Vsaka grožnja, vsaka, ki vključuje posameznika ali njegovo družino, prejeta kakorkoli, osebno, telefonično, preko spleta ali tviterja zahteva bliskovit odziv. Takojšnje (v roku največ 24 ur) sankcije vključujejo tistega, ki grozi (če je najdljiv) in interesno skupino, ki bi najbolj profitirala, če bi se posameznik uklonil grožnji. Taka skupina in njeni predstavniki so v tej zadevi izločeni iz glasovanja o njej. Če se kasneje izkaže, da je nek posameznik (recimo iz nasprotnega pola) grožnje pošiljal z namenom diskreditiranja interesne skupine, se glasuje ponovno, posameznika, če je poslanec, se tretira, kot da je lagal, z vsemi sankcijami, ki temu pritičejo, in če ni poslanec, se proti njemu sproži postopek zaradi oškodovanja države. Če se izkaže, da je državljan tako deloval po naročilu poslanca, se ta poslanec odslovi za trajanje mandata, proti njemu in sodelavcu pa se sproži sodni proces.

Volivci volijo določeno osebo in ne njegove stranke. Oseba lahko kandidira kjerkoli v Sloveniji, vendar ne more priti v parlament, če ni bila izvoljena. Če stranke nimajo dovolj kvalitetnih ljudi, pač naj ne računajo, da jih bo v slavo ponesel kult osebnosti.

Enkrat mesečno komisija iz nasprotnega političnega pola preverja, ali se stranka drži obljub, danih v predvolilni bitki. Ko se poslanec katerekoli stranke tretjič ne drži obljubljenega, začne teči enomesečni odpovedni rok in če v tem mesecu ne popravi zadane škode, izgubi pravico glasovanja in vstopa v parlament za šest mesecev. Plača se mu ravno tako zamrzne. Tako se lahko oba politična pola koljeta do onemoglosti ali pa začneta sodelovati. V vsakem primeru smo državljani izvzeti iz njihovih nebuloz. Izdane obljube se štejejo kot

a) neaktivnost na določenem področju (npr. “Vsi boste imeli pokojnine 1000 EUR,” vendar se v treh letih o tem sploh ne razpravlja). Če obljuba ni bila realna (kot ta ni bila), potem poslanec bodisi laže (sankcija je jasna) bodisi pa je preneumen, da bi bil poslanec in ga ni škoda. – Torej, če obljubljaš, potem je v tvojem programu napisano, kako boš to dosegel. Če se ne držiš programa, je to jasno preverljivo, saj brez natančnega programa ne moreš na volitve.

b) aktivno delovanje proti svojim obljubam – obljubiš nekaj, a v parlamentu glasuješ proti.

Po prenehanju mandata ima vsak poslanec ali visok državni funkcionar 12 mesecev pravico do prejemanja nadomestila plače v višini najmanjšega izmerjenega nadomestila za nezaposlenost za časa njegovega mandata, oz. najmanjše izplačane pokojnine, karkoli je manjše. Seveda ob pogoju, da je prijavljen kot iskalec zaposlitve in ni zaposlen nikjer drugje. V primeru, da se izkaže, da poslanec prejema dohodke iz drugih virov medtem, ko sprejema nadomestilo, nastopi v veljavo obstoječa zakonodaja. Poslanci ali ministri, ki odstopijo, torej efektivno dajo odpoved delovnega razmerja, imajo enako pravico do nadomestila kot vsi ostali uslužbenci v državnih službah (torej nikakršne).

Taka ureditev bi morala biti izglasovana s strani ljudstva in bi se lahko spremenila samo na referendumu, kjer bi za spremembo glasovala absolutna večina državljanov (in ne samo tistih, ki pridejo na volišča).

Ja, to ni strašansko ugodno. Sicer pa ljudstvu ni več do tega, da bi bila situacija za naše politike strašansko ugodna. V dvajsetih letih so se dovolj izrodili, da si bodo ponovno zaupanje pridobivali počasi. Ta hip jim ne zaupamo a priori. Situacija pa je neugodna tako ali tako samo za tiste politike, ki bi radi kaj zaslužili na ramenih ljudstva. Za tiste, ki bi radi dali nekaj Sloveniji, pa se tako ali tako nič ne spremeni.

Premier Pahor je v petek na konferenci o študentskih vprašanjih študentom dejal, da “mesečno zasluži 3002 evra, da od svoje plače ne more preživeti meseca in živi od tega, kar je zaslužil prej”.

Kasneje je za Dnevnik izjavil: “Če je kdo razumel izjavo kot žalitev, se opravičujem” V isti sapi  še navrže, da je ta izjava morda nepotrebna, ampak vseeno resnična.

Verjetno se nam vsem kdaj zgodi, da pomešamo iskrenost in okrutnost in kaže, da tudi Pahorju ti pojmi delajo težave. Kaj si lahko misli o tej izjavi upokojenka s 300 euri pokojnine, kaj tekstilna delavka s podobno plačo (če odmislimo, da tekstilne delavke ta in prejšnja vlada uspešno izkoreninjata)? Verjetno nič posebno dobrega. Verjetno si mislita, da se premieru meša. Saj nič ne rečem, gotovo je tudi s 3000 euri težko preživeti – tako smo pač narejeni, da si vedno želimo še malo več in vedno živimo čisto malo onkraj svojih zmožnosti. Pa vseeno obstaja razlika med iskrenostjo in okrutnostjo – ne pravim, da ni res kar nam krizni manager sporoča, pa vseeno se s to izjavo predstavi kot nekdo, ki je nepotrebno okruten do slehernika. Predstavlja se kot človek, ki mu je malo mar za ljudi, ki živijo s precej manj sredstvi.

Skrivanje za krinko grenke resnice, ki jo je pač treba pogoltniti pa je obenem tudi ponižujoče. Zakaj bi jo morali pogoltniti in česa bomo ozdravljeni? Kaj je tisto, kar Pahor dela tako dobro, da lahko sploh vleče plačo? Kaj je tisto, kar slovenska politična elita dela tako dobro, da lahko opraviči prejemanje poslanskih prihodkov? S čim se ukvarja, razen sama s seboj? In ko naj bi se o nečem odločala, skliče referendum. V tem pogledu si od mene ne zasluži niti evra stimulacije.

Dobro poznam pozicijo kjer si pač preprosto manjše zlo in ti to daje nek maneverski prostor. Tudi tu je ta meta-pozicija prisotna, Pahorjeva zadnja karta je pač “kako slabo bi šele bilo, če bi vam vladal plagiator. Bodite veseli, da imate namesto njega vsaj mene“. Dobro, saj ta argument ima neko težo, ampak, kako nizko je postavljen ta standard! Ne: “Dobili boste nekaj kar daleč presega pričakovanja; nekoga, ki je pripravljen živeti za ta narod, nekoga, ki ve kaj dela in kam se premika“, ampak “bodite veseli, da vsaj nisem totalen podn”.

To pa ni dovolj, še zdaleč ne.